Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Za cicibane o Cicibanu - glasbena igrica"

Oton Župančič

Mehurčki

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Boro Vujičić *
  • Šepetalka
    Katja Robič*
  • Lučni mojster
    Marko Polanc

Igrajo

premiera

12. december 2003

o delu

Župančičevi Mehurčki - le koga nanje ne vežejo prijetni spomini? Z enakim veseljem, kot so jih v svojih otroških letih prebirale in poslušale naše babice, jih prebirajo in poslušajo naši malčki. Res, Župančičeve pesmi za otroke so tako vedre, svetle, tople, očarljive, duhovite, zanimive, otrokom "pisane na kožo", da je kar težko verjeti, da so bile izdane že davnega leta 1915, v noriji prve svetovne vojne. In kdo ne pozna Cicibana, Župančičevega "junakca", rahlo nagajivega, a dobrodušnega in odkritega, ljubeče začudenega nad naravo, fantiča, ki ga čebelica kliče Cicifuj, vse dokler se ne umije v bistrem potočku in spet postane Ciciban? Cicibana, ki nam je tako prirasel k srcu, da smo po njem poimenovali kar vse majhne otroke?

In prav tem majhnim otrokom, cicibanom, namenjamo Mehurčke; predstavo, obogateno z lutkovnimi elementi, je režijsko zasnoval Primož Bebler. Pesmice, ki nam s svojo ritmiko in onomatopoetsko zvočnostjo pričarajo mehkobo, čustva, razpoloženja, barve, oglašanje in gibanje živali, otrok, kovačev, zvonov, vetra, zibke, v kateri spi dete, maminega ljubečega glasu itn., kar kličejo po uglasbitvi - zaupali smo jo "staremu mačku" Mirku Vuksanoviću.

KADAR SE CICIBAN JOČE

Ciciban se cmeri
za dve mili Jeri.
Hitro, hitro meh za smeh,
vleci ga po vseh koteh,
meči ga ob tla, pod strop,
in ob steno, hop, hop, hop!
Pok! - se meh razpoči,
smeh iz njega skoči!

v medijih

BARVITI IN RADOSTNI MEHURČKI
Premiera v PDG Nova Gorica


Le kdo ne pozna Župančičevih Mehurčkov? Z njimi so rasle premnoge generacije otrok in nekatere pesmice so že dolgo tega prešle v narodovo zakladnico. Ciciban je postal sinonim za malega navihanega, radovednega in včasih nagajivega otroka, ki mu je šele Grafenauerjev Pedenjped dobrih petdeset let kasneje prevzel absolutni primat. Verjetno je s Cicibanom odraščal tudi režiser novogoriških Mehurčkov, Primož Bebler, in zagotovo mu je mali navihanček z domačih logov močno prirasel k srcu, toliko bolj, ker je sam kot diplomatski otrok svoja najnežnejša leta preživljal na vseh mogočih koncih sveta. Njegovi Mehurčki so namreč prava eksplozija življenjske radosti, barvitosti in sončnega razpoloženja – prav takega, kot nam je ostal v spominu ob lastnem doživljanju Župančičevih pesmic in kasnejšemu odkrivanju neskončnih čudes sveta. Predstava ostaja zvesta izvirnim besedilom, posamezne pesmice pa povezujejo elementi, ki temeljijo na otroku najbolj neposrednem dojemanju zunanjega sveta – onomatopoiji.
Sam izbor pesmic sledi zaokroženi zgodbi Cicibanovega dne: od jutra, ko ga prebudijo zvonovi, pa do večera, ko se, potem ko mu to zapove sam črni kralj iz daljnih dežel, odpravi spat. V izboru seveda niso smele manjkati najbolj znane pesmice, kot so Ciciban cicifuj pa Lenka in metla ter Kroparski kovači in Ciciban je zaspan, celotna predstava pa je zasnovana kot listanje knjige, iz katere Ciciban na začetku oživi, na koncu pa se vanjo spet vrne. Ogromna knjiga Mehurčkov je tudi glavni scenski element; postavljena na sredo odra kot velika babičina skrinja, se med listanjem pokaže kot prava zakladnica glasov, barv in presenetljivih odkritij, ki jih otroci v dvorani spremljajo odprtih ust. Knjiga pa ne nastopa le kot naveza na izvirnik, temveč kot neusahljiv vir otroške fantazije, sanj, raziskovanja sveta in sončnega razpoloženja, kot simbol neskončnega duhovnega bogastva, ki se mu tudi odrasli ne želijo več odpovedati. Ko enkrat odpreš knjigo, je ne zapreš več. Knjigo Mehurčkov prebira (in seveda doživlja) Ciciban (Jaka Fortunat), iz nje vsak s svojo zgodbico skačejo medvedek, ptičica in žaba (Ana Facchini, Alida Bevk in Marjuta Slamič), okoli nje vrvi od življenja in barv, ki jih na oder prinašajo lutke Emira Gelje, izza nje pa se prikazujejo ogromni, barvni mehurčki otroških sanj.
Eno ključnih vlog v predstavi je režiser namenil glasbi. Že same pesmice, za katere so značilne ritmičnost, onomatopoija in izrazita dramaturška zgradba, kličejo po uglasbitvi, avtor glasbe Mirko Vuksanović pa jo je tokrat uporabil tudi kot neprecenljiv medgeneracijski vezni člen. Z jezikovnega vidika so namreč Župančičevi Mehurčki danes že nekoliko stilistično podčrtani in mariskatera beseda že ni več razumljiva staršem, kaj šele otrokom, zato je prav glasba tista, ki zgodbice o Cicibanu najbolj približa malo starejšim, pa tudi najmlajšim otrokom. Za vsako pesmico je Mirko Vuksanović poiskal ustrezen glasbeni stil in ritem ter postregel s celo paleto glasbenih vložkov, od rokerskih in reperskih do bolj umirjenh, takih, ki se napajajo iz ljudske glasbene dediščine in celo klasike. Problem nastane, ko glasba preglasi za otroke že samo po sebi nekoliko zahtevno besedo. Najmlajši se morajo takrat zanesti na svojo fantazijo, starejši pa pobrskati po spominu za Župančičevimi besedili. Predvsem v prvem delu je teh preglasovanj, tudi na račun zelo temperamentnih onomatopoetskih povezovalnih elementov, kar precej. Podobno velja tudi za sam ritem odrskega dogajanja, ki je bil v prvi polovici predstave že kar eksploziven in predvsem za najmlajše verjetno težko sledljiv. Sicer pa so Beblerjevi Mehurčki zagotovo ena najbolj sončnih odrskih predstav daleč naokoli in bo dobrodošla gostujoča predstava, predvsem ob dejstvu, da se s tradicijo otroških gledaliških predstav lahko pohvalijo le redka slovenska gledališča.
Vida Gorjup-Posinković, Večer, 18. 12. 2003

festivali in gostovanja v tujini

• Pikin festival, Velenje, 2004 (dve predstavi)
• Mednarodni festival Zlata paličica, Ljubljana, 2005

tehnične opombe

Tonski mojster Marko Slemenšek.

* Glasba je bila posneta v studiu Sonus.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.