Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Jim Cartwright

Dva

Two

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Slovenska praizvedba

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Stojan Nemec

Igrajo

premiera

27. marec 1997

v medijih

NOTRANJA INTENZIVNOST

Kar pri novogoriški predstavi za dva igralca najbolj pritegne, je njena gledališkost. Ideja, da izseke iz življenja štirinajstih oseb – ki so vse po vrsti obremenjene s problemom odnosa med moškim in žensko – igrata le dva igralca, je sicer stara, vendar uspešna: gledalci namreč še zmeraj osupnemo pred bliskovitimi notranjimi in zunanjimi transformacijami dveh (dobrih) igralcev. Priče smo vsej različnosti odnosov, nadvse subtilno izraženih v majhnih situacijskih in besednih detajlih. Igralca sta postavljena v prostor (v krčmo – kot prispodobo življenja), ki je prenapolnjen z njima samima: natakata si pijačo ter si postavljata vprašanja, na katera odgovarjata v naslednjem prizoru oziroma v naslednji vlogi. To oživljanje nevidnega zgolj z igralčevo domišljijo je za gledališče bistveno in tako različno od filma. Tema, ki jo je v naši literaturi že velikokrat uspešno preigraval Milan Jesih, ne izzveni razdrobljeno, kaotično, niti igrivo. Čas ludizma je za nami. Gre za resen prikaz različnih usod ljudi, za začudenje nad njimi, vse zgodbe pa se iztečejo in zaokrožijo v zaključnem prizoru obračuna med krčmarjem in krčmarico. Ne avtor ne režiser se pri tem ne moreta izogniti določeni vrsti stilizacije, ki pa ne učinkuje nasilno, temveč humorno, mestoma tudi lirično ali pretresljivo. Režija Laryja Zappie, mladega (r. 1967) režiserja z Reke, je nadvse uspešno ne samo sledila, ampak tudi nadgradila osnovno dramatikovo zamisel. Disciplinirano in zbrano je Veronika Drolc sledila režijski zamisli in detajlirano upodobila nekatere vloge – npr. starko ali prestrašeno Lesley, premalo sproščena pa je bila pri bolj razigranih, humornih in čutnih likih. Jože Hrovat ji je v vsem enakovreden partner: vsakemu liku je našel primeren ton in ritem. Gre za umirjeno, notranje intenzivno in komunikativno igro. Scena je povsem realistična; šank, barski stoli, mizice, džuboks, veliko opojne tekočine. Z nekaj spremembami v obleki in frizuri se v garderobi, gledalcem na očeh, dogajajo preobrazbe iz vloge v vlogo, vsaka pa je podložena s šumi pretakanja tekočin ali žvenketa steklovine. Zelo posrečen je izbor evergreenov, ki so s svojimi refreni že kar komentar k posamezni zgodbi.
Predstava, ki ponuja kvaliteten izziv tako igralcem kot tudi občinstvu.
Barbara Korun, Razgledi, 30. 4. 1997.

festivali in gostovanja v tujini

• IV. Hrvaški festival malih odrov, Reka, Hrvaška, 1997

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Damijan Klanjšček, Jure Modic, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Stergulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka in lasuljarka Anka Kos; garderoberke Mojca Makarovič, Ljudmila Pčaninšek in Slavica Ličen. Kostume so izdelale Nevenka Tomašević (vodja), Tatjana Kolenc in Ljudmila Pčaninšek.
Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec. Scenski slikar Branko Drekonja.
* Glasba in zvočna oprema sta bili posneti v Studiu Sonus; tonski tehnik David Šuligoj.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.