Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

William Shakespeare

Koriolan

Coriolanus

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Jože Milkovič
  • Vodja predstave
    Bor Štiglic

Igrajo

premiera

04. oktober 1973

v medijih

OTVORITVENA PREDSTAVA – KORIOLAN
Močan vtis – kljub pomanjkljivostim

V četrtek (4. oktobra) zvečer smo lahko sledili prvemu Koriolanu na Slovenskem in prvemu Shakespearu v Primorskem dramskem gledališču. Vprašanje, ali je smotrna takšna repertoarna poteza, ima skeptične in spodbudne odgovore. Prvič – mlad in maloštevilen ansambel je moral biti podvojen z gosti iz Ljubljane in dijaki goriških srednjih šol in prav slednji so največ prispevali k temu, da so bili nastopajoči kot celota neizenačeni. Drugič – bil je že skrajni čas, da tudi v PDG vidimo klasično delo in Koriolan verjetno ne bo edina taka poteza.
V predstavi smo videli, in tudi režiser piše o tem v gledališkem listu, zanimivo režijsko izhodišče, namreč uprizoritev Koriolana v vseh njegovih dimenzijah, kjer ima vsak prizor enak poudarek in enako važnost. Gre torej za »gledališče sveta«. Žal pa taka ideja izgubi na svojem pomenu, če je samo slutena, ne pa tudi realizirana, kajti mnogoternost problemov (politični, eksistencialni, družinski itd.) se je sprevrgla v neenotnost predstave. Gre pa še za eno izhodiščno zmoto, če naj bi predstava pomenila upor zoper nekatere sodobne interpretacije Shakespeara, in naj bi bila torej pot nazaj k pravemu Shakespearu. Predstava je vseskozi predstavljala tragičen svet, kot pa vemo, je ena osnovnih Shakespearovih značilnosti tragičen junak, ne pa svet, v katerem živi.
Kljub vsem tem pomanjkljivostim, ki pa so relativne, je predstava izzvenela kot pravi gledališki dogodek, kajti režiserju in igralcem je uspelo prevrednotiti Shakespearovo poezijo v Župančičevem prevodu v pravi gledališki izraz. Nemalo zaslug ob tem imajo enostavni in učinkoviti kostumi Anje Dolenc in funkcionalna glasba Matjaža Jarca. Žal scena ni bila dosledno izkoriščena, čeprav je v svoji zasnovi dajala vse možnosti.
Naslovno vlogo je upodobil Matjaž Turk s pravim posluhom za izbiro ustreznih izraznih sredstev. Uspelo mu je oblikovati lik Koriolana v vseh dimenzijah, ki so si jih s predstavo začrtali, in to s pravo mikroskopsko natančnostjo oblikovanja detajlov. Njemu je v enaki meri sledil Stane Leban kot Menenij. Lik Tula Aufidija je dovolj izrazito predstavil Tone Šolar, čeprav bi nemara lahko več pozornosti posvetil govornemu delu svoje vloge. Gostje iz Ljubljane: Vladimir Jurc, Srečko Špik in Janez Starina, so dali svoj prispevek s precejšnjo mero profesionalnosti, ki se je kazala v govorni kulturi in eksaktnosti izraza. K njim lahko prištejemo tudi Sergeja Ferrarija; Volumnija Brede Urbičeve, Vegilija Mateje Glažarjeve in Valerija Metke Frankove so bile manj opazne, za kar gre bolj zasluga dramaturški šibkosti predstave kot pa izrazni moči le-teh. Na drugi strani pa sta se med ostalim delom ansambla pojavljali dve generalni napaki – govorna neizdelanost in neizrazito oblikovanje vlog, ki so jih predstavljali. Edino Berta Ukmar je s svojo služabnico presegla te okvire, predvsem kadar se je pojavljala na trgu, žal pa se je izgubila v brezglavi množici.
Kaj lahko zapišemo na koncu?
Kljub vsem pomanjkljivostim, ki pa gotovo spremljajo vsak tako velik projekt, je predstava zapustila močan vtis. Odprla je vrsto problemov, zapustila v gledalcu številne dileme in kot taka jasno nakazuje novo pot v razvoju mladega gledališča.
-ma, Primorske novice, 12. 10. 1973.

tehnične opombe

Razsvetljava Damir Jambrovič; garderoba Ida Bremec in Mara Kovačič; rekviziti Pavel Plahutnik.
Scena in kostumi so bili izdelani v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.