Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Brian Clark

Čigavo je moje življenje?

Whose Life Is It Anyway?

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Stjepan Čivčija
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

05. november 1980

v medijih

»ČIGAVO JE MOJE ŽIVLJENJE?« NA ODRU PRIMORSKEGA DRAMSKEGA GLEDALIŠČA
Delo je režiral Dušan Mlakar – Glavno moško vlogo, paraliziranega kiparja Harisona je odigral debutant Bine Matoh – Mlada doktorica Scottova je bila na odru Tea Glažarjeva – V splošnem dobra uprizoritev


»Čigavo je moje življenje?« je v nekem smislu nenavaden naslov dramskega besedila angleškega sodobnega avtorja Briana Clarka, ki ga je v sredo, 5. novembra kot letošnjo drugo premiero uprizorilo Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici. Nenavaden naslov tega dramskega dela je v tem, ker nam običajna logika vendar odgovarja na ta vprašalniški naslov drame, da je pač življenje slehernega izmed nas izključno in le njegova last.
Pa vendar ni tako. Brian Clark si je namreč v svojem delu zastavil izredno zanimivo in hkrati tudi prav takšno moralno vprašanje, transponirano in zastavljeno pravzaprav tistim, ki skrbe za naše zdravje, to je zdravnikom.
Gre namreč za drugačen pristop k problemu evtanazije, dobrohotne ali dobrotne smrti, ki od Hipokratove prisege, ki evtanazijo izrecno prepoveduje, buri človeka in njegov obstoj že ves čas njegove zgodovine in civilizacije. Medicina je pri tem nedvoumna: peta točka Hipokratove prisege pravi glede evtanazije: »da ne bom nikoli nikomur – tudi ko bi me prosil – zapisal smrtne droge ali ga z nasvetom napeljeval na tako misel; prav tako ne bom nobeni ženski dal pripomočka za uničenje telesnega plodu.« In vendar, mar ta izredno strogi in tudi humani člen Hipokratove prisege v določenih primerih ni tudi vprašljiv, zlasti s stališča, ki ga zastopa v svojem odrskem delu naš avtor, ko v bistvu vseskozi zagovarja tezo, da lastna odločitev, tudi glede lastnega življenja, pomeni za slehernega človeka njegovo največjo svobodo in samospoštovanje, zlasti ko gre tu konkretno za primer kiparja Kena Harisona, nepopravljivo poškodovanega v prometni nesreči, totalno paraliziranega in odvisnega izključno od medicinske znanosti in njene tehnologije, da lahko še vegetira dalje, čeprav sta mu pri tem ostala um in razsoja kristalno čista in dejavna.
Brian Clark si za razreševanje tega, zdaj čisto etičnega in moralnega problema, ne išče odgovorov pri zdravnikih, katerih veščino včasih enači celo s črno magijo, temveč, kot tradicionalni Anglež, pri svojem tradicionalnem pravu in anglosaški pravni doktrini »habeas corpus« ter ni zato nič čudnega, če ob koncu prikliče na oder še tipičnega angleškega sodnika, ki seveda razsodi v prid bolniku, konkretno človeku, ki naj sam in po svoji volji odloča o svojem življenju kljub zahtevam medicinske stroke in kljub hipokratskim načelom.
Režiser Dušan Mlakar je celotno uprizoritev speljal gladko in profesionalno dovršeno, čeprav si je prizadeval dati delu večji moralni in umetniški poudarek, kot ga besedilo samo vsebuje, prizadeval si je, da bi zlasti podčrtal moralno krizo in dramo mlade doktorice Clare Scottove, ki je sprva podrejena hierarhiji v zdravniških vrstah, a se skuša temu upreti in samostojno misliti in ukrepati, vendar je bilo vsega tega že v napisani vlogi premalo, kar se je poznalo tudi v interpretaciji tega lika, ki ga je odigrala Tea Glažarjeva, dobro se zavedajoč v nekem smislu tolikšne omejenosti same vloge. Zato pa je bilo tem večje presenečenje predstave debut mladega igralca Bineta Matoha, ki je dobro odigral glavno vlogo ponesrečenega kiparja Kena Harisona. Kajti dobro odigrati vlogo v nepremičnem, ležečem stanju paraliziranega človeka od začetka do konca predstave in to na bolniški postelji vsekakor ni lahka naloga, vendar je Matoh tako z mimiko obraza kot z glasom vendar ustvaril lik človeka, ki se bori za lastno odločitev glede lastnega življenja in si zavestno želi smrti, ker ugotavlja, da je ostal le živa, vegetirajoča, sicer strokovno dobro zakrpana, a vendarle človeška pokveka.
Tone Šolar je kot nasprotni igralec in primarij dr. Michael Emerson svojo vlogo velikega zdravniškega žreca in strokovnjaka odigral dostojanstveno in dovolj reprezentativno za svojo zdravniško kasto. Bil je neupogljiv in premočrten, skratka zaverovan v svoj poklic in svojo skrivnostno zdravniško umetelnost. Pri tem mu je ustrezno sekundirala sestra Andersen Brede Urbičeve, medtem ko sta mladi par, mlada medicinska sestra Kay Sadler Nevenke Sedlarjeve in strežnik John Iva Barišiča predstavljala v tej sicer mračni drami tisto živo in mlado neugnano življenje kot protiutež težki Clarkovi dramski tezi.
Tudi ostali igralci kot Metka Franko v vlogi terapevtke Gillian Boyle, ali Karel Brišnik kot odvetniški zastopnik glavnega junaka Philip Hill, ali pa psihiatrinja dr. Paula Trvers Dragice Kokot-Šolarjeve in psihiater dr. Barr Janeza Lavriha in končno Stane Leban kot sodnik Justice Millhose so svoje vloge odigrali v skladu z režiserjevim konceptom in v duhu Clarkovega dramskega dela.
Posebej pa je potrebno pri tej predstavi poudariti sceno Svete Jovanovića, ki je znal dokaj čisto, poudarjeno in prostorsko smiselno podati vzdušje klinike, konkretno oddelka za intenzivno nego z vsemi ustreznimi aparaturami in opremo, da smo tako zares dobili na odru pristno vzdušje moderne klinike.
Dušan Željeznov, Primorski dnevnik, 13. 11. 1980.

tehnične opombe

Odrski mojster Janko Česnik; razsvetljava Srdžan Štimac; rekviziti Simon Kovačič; šivalnica in garderoba Nevenka Colja, Marija Uršič in Marija Berdon; frizure Maura Delpin.
Scena in kostumi so bili izdelani v delavnicah PDG.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.