Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Slavko Grum

Dogodek v mestu Gogi

1980

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Stjepan Čivčija

Igrajo

premiera

14. maj 1980

v medijih

UJETI V SVET GOGE
S. Grum: »Dogodek v mestu Gogi« v režiji M. Herzoga


»Mesta Goge se nam ni več zdelo potrebno prikazovati na način odrske natančnosti in slikovitosti – prav narobe: Gogo je kazalo, če tako rečemo, izprazniti ter odpreti še intenzivnejši prostor življenjskim usodam, ki so položene vanjo.« – Tako formuliranemu pristopu k dvodejanki Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi, ki so ga podpisali trije ustvarjalci nove uprizoritve tega dela: Meta Hočevar (scenografinja), Miran Herzog (režiser) in Dominik Smole (dramaturg in lektor), velja torej slediti, da bi razbrali, kaj se je pravzaprav zgodilo z Grumovo »Gogo«, kaj nam in sodobnemu gledališču »Dogodek« pomeni danes.
Najopaznejša preinterpretacija Grumovega »Dogodka v mestu Gogi« je scena: na odru ni več tiste značilne, v letu nastanka (1927) in krstne uprizoritve (1931) tako prelomne in inovativne scene, ki je na oder postavila poslopja z odrezanimi prednjimi stenami, razkrila »tri hiše, polne sob in usodnosti« ter v naši zavesti utemeljila simultano prizorišče. Mesto Goga je v inscenaciji Mete Hočevar en sam v mrežo ujet prostor. V to mrežo zajete in lahno tkanino sivo plesnive barve zapredene, govore osebe Grumove drame o brezupni stiski in ubijajoči večnosti zmerom istega, vedno znova ponavljajočega se nedogajanja; govore o grozi moreče dolgih negibnih trenutkov, o skrivnostnem šepetu glasov in nedoumljivih šumov, o tiholaznem oprezanju, ki obvladuje Gogo; ječijo v čutnih in spolnih frustracijah, ki ubijajo življenje.
Z vključevanjem replik iz Grumove novelistike in avtorjevih pisem novogoriška uprizoritev »Dogodka v mestu Gogi« stopnjuje izrekanje brezupne utesnjenosti ter vzpostavlja razvidne povezave z integralnim literarnim opusom in z avtobiografijo Slavka Gruma. Novogoriška »Goga« je podoba dokončne in popolne ujetosti v totalitaren, negiben svet: v njem Tarbula (Dragica Kokot-Šolar) skupaj z Afro (Alja Tkačeva) obvladuje premike, ne da bi jih spremljala z očmi; s hrbtom je obrnjena proti Gogi, pa vendar vidi in nadzira sleherni korak v nji. Scena Mete Hočevar ob ustvarjalnem, vseskozi skladnem deležu kostumografinje Alenke Bartl (asistentka Meta Sever) oblikuje atmosfero nadrealnega sveta, v katerem so meje realnega časa in prostora, bivanja in nebivanja, realnega in nadrealnega sveta zabrisane in v katerem simultano prizorišče Grumove »Goge« postaja širša metafora sveta in dogajanja, ki se odpira onkraj meja naše realne skušnje in v nji utemeljene ter z njo pogojene percepcije sveta. Edina realnost so konkretne usode, obsojenost na tesnobo, nemoč in grozo temnega, nedoumljivega, halucinantnega. To atmosfero dopolnjuje novogoriška uprizoritev z zgoščanjem, mestoma pa tudi s prerazporeditvijo besedila.
Dominantna scena, poudarjena atmosfera nadrealnega sveta, sta režiserja Mirana Herzoga (asistent Matjaž Zupančič) vodili v bližino Korunovega gledališča, mestoma celo v neposredno uporabo tipičnih Korunovih postopkov. Tako za Herzogov delež kot za predstavo v celoti sodim, da je izjemno dragocena na ravni ustvarjalnega iskanja in vzpostavljanja novih odnosov med protagonisti te igre, da je dala niz novih, močnih interpretacij posameznih likov te drame, da pa v svoji interpretaciji drame vendarle ostaja fragmentarna, nedorečena, mestoma celo protislovna. (Kaj je s Hano, kaj s problemom njene intimne osvoboditve in objektivne tragičnosti?) Ustvarjalno interpretacijo je Herzogova predstava dala z novim videnjem odnosa med Terezo (Metka Franko) in Hano (Mira Lampe-Vujičić), izrisanem v kontrastu grobe ženske osamelosti in domala izterjane, izsiljene, zakrčene materinske nežnosti; dala jo je s sugestivnim, s temnimi tragičnimi potezami upodobljenim Gapitom Iva Barišiča, v pisarju Klikotu, ki ga je z avtobiografskimi črtami Slavka Gruma zaznamoval Silvij Božič. Dala jo je z novo, pretresljivo intenzivno in pomensko utemeljeno interpretacijo Gapitove lutke Gisele, ki jo z izjemno koncentracijo in do kraja obvladanim telesom interpretira Nevenka Sedlar (tudi Juta in Punca). Ali ne govori Grumova drama o zabrisani razliki med bitji in predmeti? Tu je z nevarnim zvenom brusečega se jekla preteči Konrad Iztoka Jereba, pa groteskni Klef Karla Brišnika, umirjeno zasnovan in vseskozi disciplinirano interpretiran Grbavec Teobalda Jožeta Mraza, oster, zdrizav in od udarca omamljen, otopeli komi Prelih Boža Vovka s poudarjeno telesnostjo. Sijajna je scenska rešitev Mirne žene (Breda Urbič), režijsko šibkejša in brez pravega humorja je scena s slikarjem (Sergej Ferrari) in Biričem Kapsom (Matjaž Turk). Ustrezno odmerjene deleže so predstavi dali Janez Lavrih (umrli Naddavkar), Tone Šolar (Nažigač), Nevenka Vrančič (Gospa Prestopil), Stane Leban (Oče Kvirin) in Berta Ukmar (Stara žena); v osupljivo poetičen podton teh usod se v spomin zapisuje senca žene, ki pestuje otroka.
V sezoni, ki jo je Primorsko dramsko gledališče preigralo s spremenljivo srečo in z močnim nihanjem v kvaliteti predstav, pomeni uprizoritev Grumovega »Dogodka v mestu Gogi« ob Mlakarjevi predstavi Ibsenove »Nore« nedvomno ustvarjalen prispevek slovenskemu gledališču.
Jernej Novak, Dnevnik, 16. 5. 1980.

festivali in gostovanja v tujini

• 15. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1980
• 10. Goriško srečanje malih odrov, 1981
• Teden slovenske drame, Kranj, 1981
• Varšava, Poljska, 1981

tehnične opombe

Odrski mojster Janko Česnik; razsvetljava Srdžan Štimac; rekviziti Simon Kovačič; šivalnica in garderoba Nevenka Colja, Marija Uršič in Marija Berdon; frizure Aljana Kovač.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.