Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Franček Rudolf

Veronika

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Ludvik Hvala
  • Vodja predstave
    Denis Miklavčič
  • Šepetalka
    Nadja Hvala

Igrajo

premiera

15. marec 1979

v medijih

ODLIČNA REŽIJA IN IGRALSTVO
Za zadnjo premiero sezone slovenska noviteta »Veronika« F. Rudolfa


V četrtek, 15. marca, je Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici uprizorilo svojo zadnjo premiero v letošnji sezoni. Hkrati je bila to tudi premiera slovenske novitete Frančka Rudolfa »Veronika«.
Odrska uprizoritev je vedno potrdilo o uspešnosti ali neuspešnosti slehernega odrskega besedila in tudi to pot je »odrski ognjeni krst« znova dokazal, da še tako briljantna in odlična režija skupaj z najvišjimi kreatorskimi napori igralcev ne more in ne zmore reševati besedila, to pot konkretno »Veronike« Frančka Rudolfa. Iskanje, posodabljanje in eksperimentiranje z neko zgodovinsko snovjo, konkretno s problemom Veronike Deseniške, ki je že našla v preteklosti navdušence v slovenski književnosti za upodobitev njene historično tragične in čisto osebne usode, če pri tem omenimo samo Župančiča, Novačana in Krefta. Ne bi na tem mestu razglabljali o uspešni ali neuspešni dramatizaciji Veronikine teme prej omenjenih slovenskih avtorjev, vendar za Rudolfovo varianto Veronike lahko zapišemo, da kljub vsem naporom našega avtorja, da bi svojo Veroniko posodobil, ironiziral, jo vključil v tako imenovani totalni teater napor, ni uspel. Njegovo besedilo o Veroniki, ki je v nekem smislu precej neurejeni in trenutnemu domisleku prepuščeni collage pasijona, Balzaca in kot sam pravi v uvodu v besedilo, tudi Junga ter vpliv MacLuhana, postavljeno v čas koncila v Konstanci, prehaja iz vulgarnosti v baročno nabreklost, iz glumaštva v pantomimo in celo vrhunsko gimnastiko. Vse je v tem besedilu kot namenoma zapleteno, zmešano in zamrščeno, zgodovinske osebnosti so nasilno demistificirane in se izražajo v jeziku hipijev in stripov ter v bistvu kažejo le na neko stanje sedanje naše urbane subkulture, ki bi rada na zgodovinskih temah in celo s Husovo pomočjo bila nekako politično aktualna, sociološko bizarna, a žal ostaja tudi razgledanejšemu bralcu nerazumljiva in v svoji anarhični kompoziciji, naj mi bo dovoljen ta paradoks, totalno nedodelana in bolj revijsko, spektakelsko kot pa odrsko urejena in domiselna.
Zato je treba tem bolj pozdraviti in pohvaliti naravnost herojski napor ansambla in režiserja, da sta znala na razmeroma prostorsko majhnem odru solkanske stavbe uprizoriti in odigrati predstavo, ki bo zagotovo ostala v analih novogoriškega gledališča kot eden izmed vrhunskih dosegov novogoriških gledališčnikov.
Tako smo bili torej priča nevsakdanjega paradoksa, da je iz šibkega, dramaturško neorganiziranega in površnega besedila nastala predstava, ki bi se je ne sramovalo tudi kako večje, celo prestolniško gledališče z daljšo teatrsko tradicijo in ugodnejšimi gmotnimi razmerami.
Režiser Aleš Jan je s svojimi sodelavci, scenaristom Svetom Jovanovićem, kostumerko Alenko Bartlovo, koreografinjo Ksenijo Hribarjevo in avtorjem glasbe, Alešem Kersnikom ter seveda s celotnim igralskim ansamblom postavil na oder dokaj dinamično, renesančno razkošno, baročno pisano predstavo, ki je kljub vsemu tekla gladko in nezadržano in je morala, žal zaradi besedila, temeljiti v glavnem na resnično bleščečem igralstvu, spretnem vodenju in gibanju igralcev po majhni ploskvi odra ter z vsem spremljajočim, hrupnim komedijantstvom, odetim v razkošna oblačila, podkrepljenim še z mimiko, plesom in akrobatiko, da je zares vse delovalo na oči kot velik spektakel, ki se je sicer gibal na robu cirkuštva, a te meje na srečo ni prešel. Tako smo gledali predstavo, ki je bila resnična paša za oči, polna odrskih efektov, od luči, blišča kostumov in lažnega okrasja, do umetnih meglic in direktnega poskusa vplivanja na tisto prabitno v človeku – na uresničevanje iluzij, omenjenih v gledališki prostor in njegov čas. In še to: v tem podvigu so se znašli na istem imenovalcu in v istem hotenju tako najožji režiserjevi, že zgoraj našteti sodelavci, kot celoten ansambel novogoriških gledališčnikov, ki je to svojo predstavo odigral na eni strani visoko profesionalno, na drugi pa v zaresni radosti glumaštva in komedijantstva.
In končno igralci. Kar po dve ali celo tri vloge hkrati so jim bile naložene v tej predstavi, naporne in raznolike vloge, ki niso terjale samo fizičnih naporov, temveč in še zlasti ustvarjalne napore, da skušajo tako ali drugače oživeti nekaj, kar se dà oživljati in upodabljati na deskah le s težavo.
V enem enovitem duhovnem in telesnem naporu igralcev je zato težko dajati prednost temu ali onemu, kajti tudi posamezne vloge niso bile že v svojem konceptu tako izrazite in izstopajoče. Zato je treba predvsem poudariti njihovo kolektivno, visoko profesionalno igro in so zato svoje vloge odigrali v teh mejah, ki jim jih je nudilo besedilo, čeprav so pogosto tudi prestopali te meje v pozitivnem in ustvarjalnem smislu. Zato je treba dati polno priznanje za odlično igralstvo prav vsem sodelujočim igralcem in jih zato tudi naštejem tako, kot je to zapisano na seznamu ustvarjalcev te predstave v gledališkem listu: Karel Brišnik je bil Primož in tudi Pevec; Tone Šolar Filip in tudi Kača; Matjaž Modic Friderik in tudi Adam; Ernest Zega Herman, tudi Zemlja in Nadškof; Milan Vodopivec Sigismund, tudi Drevo in Vojak; Jože Hrovat Jošt, tudi Lev, Angel in Vojak; Stane Leban je bil Hus; Ivo Barišič bog; Dragica Kokot-Šolar Barbara, tudi Sonce; Metka Franko je bila Elizabeta, tudi Luna; Teja Glažarjeva Imperija, tudi Nebo; Nevenka Sedlarjeva Veronika tudi Eva; Berta Ukmarjeva Služabnica tudi Dve ribi in Breda Urbičeva Pevka, tudi Dve ribi. Poleg njih so nastopili še Ljubo Bizjak, Janko Česnik, Marjan Slejko, Denis Miklavčič, Nadja Hvala, Marija Berdon, Marija Uršič, Nevenka Colja in Barbara Babič, ki so prav tako prispevali k uspehu predstave. In končno zaslužni za takšen spektakel so tudi tisti, ki jih na odru ne vidimo, a brez njih ne bi predstava tekla gladko in tehniško neoporečno, pa naj gre to za tehničnega vodjo Ludvika Hvalo ali za vodjo predstave, Denisa Miklavčiča ter razsvetljevalca Srdžana Štimaca in Sama Oblokarja.
Vsi ti in še številni drugi so pripomogli, da lahko o tej premieri zapišemo za konec natanko tako kot smo zapisali v naslovu: odlična režija in igralstvo.
Dušan Željeznov, Primorski dnevnik, 1. 4. 1979.

festivali in gostovanja v tujini

• 10. mednarodni gledališki festival Incontroazione, Palermo, Italija, 1979

opombe igralcev

Nastopajo še:
Ljubo Bizjak, Janko Česnik, Marjan Slejko, Denis Miklavčič,
Nadja Hvala, Marija Berdon, Marija Uršič, Nevenka Colja in Barbara Babič

tehnične opombe

Razsvetljava Srdžan Štimac in Samo Oblokar; garderoba in šivalnica Marija Berdon, Nevenka Colja, Marija Uršič; frizure Nada Hrovat in Damijana Aberšek.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.