Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Artur Miller

Vsi moji sinovi

All My Sons

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

Igrajo

premiera

14. december 1968

v medijih

VSI MOJI SINOVI

V soboto, 14. t. m. se je zastor Goriškega gledališča dvignil za novo premiero. V režiji vodje gledališča Jožeta Babiča se je v posameznih vlogah predstavilo devet stalnih ali honorarnih sodelavcev novogoriškega gledališča. Predstava je kot celota uspela v tolikšni meri, da lahko zapišemo: mesto Nova Gorica je dobilo svoje gledališče. Ni pa mogoče reči, če si je gledališče pridobilo mestno publiko. Sobotna premiera je bila vsekakor v polni dvorani.
Odrsko delo vodilnega ameriškega dramatika Arthurja Millerja »Vsi moji sinovi« je doživelo svojo prvo uprizoritev pred 21. leti. Takrat je pričala ta drama o avtorjevi ostri družbeni kritičnosti, o njegovem angažiranem moraliziranju. Precej dolgo je že tega in precej daleč so od nas v drami obravnavani problemi. Ko smo jim sedaj priča, ko nas od vseh strani zasipavajo drugačni problemi naših dni, ostajamo ob vseh Millerjevih sinovih dokaj hladni.
efekti Režiser Jože Babič nas je skušal v tem hladu zagreti s preračunano odrsko efektnostjo, toda so včasih le preveč zunanji. Odrsko pripoved pelje zelo premočrtno v smeri glavnega dogajanja, ki se kaže v spopadu med družino industrialcev in med nepomirljivim pravnikom. Toda prav v tej smeri je drama v svojih 21 letih največ izgubila. Takrat bi nas problem odgovornosti posameznika pred družbo še globlje dojmil, takrat bi lahko še nosil vso težo drame. Danes pa so nam dragocenejši drugi momenti, skriti predvsem v obrobnem dogajanju in zlasti v spominu na nekdanjo ljubezen med pravnikom in Lidio in v neuresničenem poskusu zdravnika, da bi se posvetil raziskovalnemu delu v znanosti. Teh momentov pa režiser ni močneje razvil. Ko bi jih, bi bili s svojo človečnostjo lahko dragocenejši od osrednje tendence.
Od tu dalje pa je režiser čvrsto zastavil. Očitno je, da je igralce strogo vodil in da mu predstava ni ušla iz rok. V nekaterih primerih je dosegel najbrž največ, kar se je v danih razmerah doseči sploh dalo. Nova premiera Goriškega gledališča je tako bolj šola tistim, ki so jo gledali.
Igralci so v Babičevi režiji izdelali bolj ali manj uspele odrske like Millerjevih junakov. Pohvala gre najprej Berti Ukmarjevi, ki je prepričljivo odigrala glavno žensko vlogo. V nekaterih trenutkih je prav sugestivno prenašala med gledalce magijo odra. Plastično je odigral vlogo njenega preživelega sina Sergej Ferrari, ki je imel v soigri z Matejo Glažarjevo odlične možnosti, a jih je včasih le preveč nerodno izrabil. Glažarjeva je prinesla na solkanski oder fino odrsko kulturo, čeprav je očitno nastopila v vlogi, v kateri se ni mogla dovolj razmahniti. Solidno je zaigral tudi Jože Zalar, nosilec glavne moške vloge. Tone Šolar je odigral pravnika zelo zanimivo, čeprav najbrž ne povsem ustrezno avtorjevim zamislim. Metka Ferrari je zaigrala zdravnikovo ženo. Ob tej vlogi bi bilo želeti, da bi bilo več tega zaigrano, kar se je zdelo na igralki pristnega. Drugo stransko žensko vlogo je odigrala Dragica Kokotova, ki bi lahko prispevala več k predstavi, ko bi režiser v tej smeri več gradil. Stane Leban, tako popularni komik goriškega odra, tokrat ni imel preveč sreče s svojo vlogo. Tudi zasedba zdravnika z Ernestom Zego ni dala najboljšega rezultata in velika možnost v odnosih industrijalčev sin – zdravnik je ostala neizrabljena.
Sceno je za goriško postavitev Millerjeve drame zasnoval Vladimir Rijavec. Hotena prenatrpanost in vsiljivost scenskega okolja pa je bila le preveč fizična in ni bila napoti le odrskim likom, marveč tudi igralcem. Anja Dolenčeva je poskrbela za dobro kostumsko opremo predstave.
Sandi Star, Primorske novice, 20. 12. 1968.

tehnične opombe

Vodja predstave Lojze Valantič, šepetalka Nadja Hvala, osvetlitev Alfred Del Bon, odrski mojster Ludvik Hvala. Kostume in sceno so izdelale gledališke delavnice.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.