Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Melodrama s preskokom v izpite sanje"

Maksim Gorki

Letoviščarji

Dačniki

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

Igrajo

premiera

10. januar 2008

o delu

Eden velikanov ruske književnosti Maksim Gorki je svoje tretje odrsko besedilo Letoviščarji (krstna izvedba leta 1904 v Petrogradu) umestil v tipično rusko podeželje – pred nami je dača, »obkrožena z gostim obročem smrek, jelk in brez«, okoli nje in v njej pa se srečujejo, izmenjujejo, si laskajo, se žalijo, klepetajo, jadikujejo, pesnijo, se šalijo, dolgočasijo, filozofirajo, hrepenijo, ljubijo, se sovražijo ter prezirajo »dačniki«.

Letoviščarji so si med seboj podobni: živijo življenja, ki so precej drugačna od mladostnih idealov, dnevi jim minevajo v brezdelju in sanjarjenju ter hrepenenju po drugačnem, ki pa ga niso zmožni udejaniti … Morda se razlikujejo le v različnih stopnjah samozavedanja, zavesti o stanju, v katerem se nahajajo, in z njo povezanim (ne)zadovoljstvom z obstoječim.

Gorki, zaznamovan z dramatiko A. P. Čehova, v Letoviščarjih niza razpoloženja, sooča različna občutenja in razumevanja sveta posameznih oseb ter gledalcu omogoča, da odrske like opazuje v njihovem vsakdanjem življenju, v običajnem klepetu, prepiru, naklonjenosti, rahli nejevolji, ter ne zgolj v prelomnih trenutkih, ko se razgalijo bolj čustveno in drugače kot običajno … Iz teh drobcev, detajlov in banalnosti tako počasi nastaja mozaik človeških usod, ki jih družita krčevito prizadevanje po preganjanju dolgega časa in begu iz praznine ter želja po umiku iz brezdelja in bolj dejavni vlogi v svetu.

v medijih

Nova Gorica je novo in posebno mestece, njegovo gledališče pa je eden od temeljnih kamnov preživetja in identitete tega načrtovanega spomenika razuma in kreativnosti, ustvarjenega na krilih novega pogleda na svet – karkoli naj bi to pomenilo tedaj in danes. V tem novoveškem ambientu se je zgodila resnično novoveška predstava po besedilu inovatorja iz preteklosti, Maksima Gorkega, kritika in ustvarjalca, avtentičnega pesnika in protagonista tako najboljšega kot najslabšega od tistega, kar imamo v mislih, ko govorimo o sovjetskem socializmzu. Igra LETOVIŠČARJI je ostra kritika časa in družbe na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje v Rusiji, posredno pa tudi v vsej Evropi. Maksim Gorki je zajel civilizacijsko jedro življenja od vrha do dna in ga skritiziral rodinovsko, diderotovsko, michelangelovsko, tolstojevsko, marksistično, budistično in dadaistično – hkrati. Paolo Magelli, gledališki mag renesančne moči, je izbral Gorkega in njegove nesrečne letoviščarje, prebivalce evropskega Liliputa, in jih postavil v ustrezni vrtinec okoliščin, kamor bi jih postavil tudi Voltaire, najkristalnejši kritični um francoske klasične misli iz dobe razsvetljenstva, ko je pisal slavnega Kandida, ali neuničljivi Rabelais v svojem posmehu lastnemu veku, romanu Gargantua in Pantagruel. Paolo Magelli se je z vso silovitostjo odzval klicu velikega dramatika Gorkega in obdelovaje probleme s konca devetnajstega stoletja odplesal ironično in nevarno danse macabre s prihajajočimi nevarnostmi našega časa. Bizarne grožnje razslojevanja in uničevanja morale kot take – značilnost dekadentnega konca devetnajstega stoletja – je Magelli spremenil v groteskno igro strasti, nerazumevanja in nemoči biti človek. S čudovito provokativnimi gledališkimi sredstvi – letovanjem v atmosferi nudističnega kampa in seksualne grabežljivosti – mu je uspelo povezati grozo izgubljenih upov in dokumentarnost Wilhelma Reicha v njegovih eksperimentih seksualne terapije. Moč renesančnega posega je zajela novogoriški oder, igralce in avditorij, združila znanje in izkušnje dosedanjih gledaliških vedenj in odprla pot novim tezam vsekakor postmoderne kritiške epopeje, vredne kakega Hegla ali Marxa osebno. Vse skupaj pa je imelo duha dadaistične poligre in se navezovalo na razkošno domišljijo genija Buñuela, avtorja Rimske ceste in Viridiane. Duh groteske in scenskega erosa je pregnal drobni realizem, ki prebiva v svetu kilavega drobnolastnika in jalovega polinteligenta. Ta predstava je odkrit izziv duhovni bedi in pustosti, ki od nje umira najboljša Evropa. Sila ostre kritike vseh oblik dekadentnosti in malomeščanskih govoričenj – o morali, odgovornosti, intelektualcu kot nosilcu napredka, uporu, ženskem vprašanju – je razprla peruti tej neverjetni predstavi in nam vrnila vero v gledališče, ki spreminja svet. Paolo Magelli je še enkrat pokazal, da moč evropskega intelektualca leži v kritični misli in zmožnosti, da to misel artikulira v modernem umetniškem izrazu. Odlično je, da se je ta daljnosežna predstava zgodila prav v Novi Gorici – mestu, ki je bilo zasnovano in ustvarjeno za prihodnost, mestu, ki danes izraža svoj novi, integrativni obraz ustvarjanja nove misli napredka in protesta iz duha logične in avtentične kritičnosti. Dih in duh napredka sta vela iz vsake sekvence te bogate in močne predstave, ki bo šele z igranjem na vseh evropskih odrih postopno izpolnila poslanstvo spodbujanja nove samozavesti klasičnega kritičnega materializma, obogatenega z vsemi bolečimi izkušnjami preteklih treh stoletij. Igralci goriškega Slovenskega narodnega gledališča so vsi po vrsti dali vse od sebe, da so vstopili v skrivnostne podhode upora, ironije in krika v misli Gorkega in Magellija; misli, ki je evropska, svetovna, antiglobalistična – kozmična. Scenograf Lorenzo Banci je ustvaril – izhajajoč iz pop-artizma – pokrajino puščavske metafore prelamljanja in pregibanja iz višav v globine. V tem ogromnem, a grotesknem prostoru vsi liki, kot v vrtoglavem baroku, bivajo istočasno. Triumfirajo in se izgubljajo – izginjajo in se prikazujejo, kot da vznikajo iz drobovja matere zemlje, se zatekajo v njene neudobne razpoke, begajo po daljavah tega skrivenčenega, surovega, polpuščavskega fantomskega pejsaža, kot da osvajajo neki neznani svet prihodnjega sna. Ta scenografija je že sama vredna ene cele predstave, cele filozofije in umetnosti skupaj. Prihaja čas sprememb in preokupacij z velikimi temami; čas je torej tudi za ponovno, sodobno branje Maksima Gorkega. Letoviščarji so bili dostojen začetek. Vsa čast!
Goran Cvetković, Radio Beograd 2, četrtek, 17.januarja 2008.

Če ne bi poznali imena avtorja, ne bi vedeli, da je Maksim Gorki Letoviščarje napisal pred več kot sto leti. Režiser Paolo Magelli je besedilo namreč oklestil vseh socialnih konotacij in v njem do bolečih podrobnosti izostril bivanjsko razsežnost sodobnega človeka. Odrsko postavitev je podčrtal z likovno in snovno razsežnostjo sugestivne scenografije Lorenza Bancija, ki pogojujejo igralčevo držo. Zahteva napetost telesa in hkrati omogoča sprostitev iz krča praznine, brezsmiselnosti življenja. Tako je Letoviščarjem dejansko dodal dimenzijo več in jo poglobil še z glasbo romunskega skladatelja Alexandra Balanesca. Na abstraktno zastavljeni krajini se na natančno odmerjenem ritmu stapljajo in razblinjajo filmsko zmontirani fragmenti iz življenja skupine moških in žensk, predstavnikov meščanske inteligence. Njihovi liki se izrisujejo na gričevnatem obzorju, iščejo drug drugega, se sovražijo in ljubijo, kršijo družbene norme in si hkrati ne upajo pokukati iz varnega sveta blažene ustaljenosti. V štirinajstčlanski igralski zasedbi je vsaka vloga enakovredna, enako zahtevna. Vsaka zase je mala mojstrovina. Novogoriški ansambel je to nalogo opravil z odliko in to lahko trdimo za vsakega igralca posebej. /…/ Novogoriški Letoviščarji se gledalcem razprejo v vseh svojih dimenzijah. Njihovo iskanje izhoda iz bivanjske praznine pa se zlije v koralno sliko čustev, telesnosti, misli in rušilnih stanj današnjega človeka brez poguma, ki pa je pogoj za kakršnokoli spremembo.
Lea Širok, Radio Koper, 11. 1. 2008

Izvajalci so v svoje interpretacije vložili veliko energije in napora ter se spet izkazali kot zelo ubrana, na iste strune uglašena skupina, ki se je izvrstno »spopadla« s strmim prizoriščem, nekakšno ogromno »peščeno« duno, ki je izvirno in zelo učinkovito zajemala ves razpoložljiv odrski prostor.
Iva Koršič, Novi glas, 10. 1. 2008

Mozaik prepletenih človeških usod podpira uglašena ansambelska igra, v katero se dobro vključujeta tudi oba gosta, Ajda Toman in Danijel Malalan. Med enakovredno množico nastopajočih je skoraj nespodobno koga izpostaviti, vendar ne morem, da ne bi omenil vsaj Alide Bevk kot tesnobno razprte Varvare Mihajlovne, Primoža Pirnata v vlogi njenega moža Sergeja in Helene Peršuh kot v prezgodnji obup stisnjene Marije.
Gregor Butala, Dnevnik, 14. 1. 2008

Živimo v času, ki na novo odkriva stare revolucionarje, odrinjene in že skoraj pozabljene avtorje. Sebastijan Horvat je zmagoslavno rehabilitiral Bora in njegove Raztrgance, Paolo Magelli pa Gorkega in njegove Letoviščarje. Režiser je socialno plat žrtvoval v korist eksistencialne in svetu postavil zrcalo: četudi je Letoviščarje napisal človek, ki se imenuje Gorki, je svet Letoviščarjev hladen, brezčuten, v njem ni več čehovljanske nostalgije in melanholije.
Glavno vlogo tu seveda odigra dobro uigran novogoriški igralski ansambel, ki zopet diha kot eno samo bitje. /…/
Scenograf Lorenzo Banci /predstavo/ postavi na nekakšen grič, izboklino. /…/ Prizorišče je lahko sončno obrežje, lahko je preorana njiva, lahko je zaplata požgane trave. Je hribček, na katerega se vzpenjajo bedni ljudje, ki se po sizifovskih naporih vsakič znova prekobalijo na drugo stran. Med svoje ljube. Ali kot bi dejal eden od občudovalcev Gorkega, stari mojster Sartre: drug drugemu so še naprej pekel.
Andraž Gombač, Primorkse novice, 14. 1. 2008

Še vedno epsko zastavljeno, vendar z jasnim posegom v besedilo, ki namesto socialno-političnih vprašanj tedanjega časa (začetek 20. stoletja v Rusiji) izpostavlja eksistenčna vprašanja posameznikov, se je bridke komedije lotil režiser Paolo Magelli.
In ker se med počitkarji zgodi pravzaprav zelo malo, kar je tudi značilnost povsem sodobne dramske pisave, se Letoviščarji uspešno sidrajo med aktualno dramatiko. Seveda, živa je tudi zgodba srednjega razreda (ki jo pri nas lahko v živo spremljamo tudi zdaj), bolj kot to pa se Magelli ukvarja s samimi protagonisti. Zanimivo, da tako v drami kot uprizoritvi ni glavnega, so le jasno izpisane usode, uglašene na iste tone.
Gre za kolektivno psihozo, ki si žrtev ne izbira po spolu ne po izobrazbi. Njen vpliv čutijo tako intelektuaci kot umetniki, tako matere kot njihove hčere. Gre za nemir, občutke izgubljenosti, negotovosti in neoprijemljivosti, ki jih je čutiti tako v posameznih junakih kot v vsej ansambelski igri. In ti so navzoči prav pri vseh, naj bodo zastavljeni komično ali resnobneje.
Vseeno pa se ne da mimo tega, da imajo počitnikarji lastna puščobna življenja hočeš nočeš radi. So namreč edina, kot so na neki čudežen način edinstveni tudi oni. Tudi zato jih niso zmožni predčasno prekiniti. Pa čeprav so le sence tega, kar bi nekoč radi bili in nikoli ne bodo. To pa je dejstvo, ki se ne bo prenehalo valiti skozi čas in bo zato tudi vedno izredno intrigantno, Letoviščarji pa zato še kako živi in intrigantni.
Andrej Jaklič, Delo – Polet, 17. 1. 2008

Režiser Paolo Magelli je v le dveh dneh, ki ju je imel z ekipo na voljo, opravil neverjetno delo: ne samo, da je moral skupaj s scenografom Lorenzom Bancijem narediti novo sceno povsem iz nič (oziroma iz velike količine peska), uigrati je moral tudi spremenjeno igralsko zasedbo in predstavo kot celoto prilagoditi drugemu okolju, torej predrugačiti zasnovo prizorov in mizansceno. /…/ Nastala je tako rekoč nova predstava – in ko so igralci v sredo zvečer stopili pred popolnoma razprodano dvorano (v njej je prostora vsaj za petsto gledalcev), se je zdelo, kot bi bila narejena naravnost za ta oder. Bučen aplavz, pomešan z vzkliki »Bravo!«, ki so ga premrli, a zadovoljni gledalci (mnogi so zaključni priklon pričakali stoje) namenili nastopajočim, je bil po vseh nevšečnostih še toliko prijetnejši.
»Hvala vam za čudovito predstavo,« se je topila starejša gospa, ki je po predstavi pred gledališčem vztrajala toliko časa, da je dočakala novogoriške ustvarjalce in jim to tudi osebno povedala. »Krasna scena, neverjetni igralci,« je bil navdušen mehiški novinar, ki je s svojim snemalcem iskal naokrog režiserja Magellija in kar ni mogel verjeti, ko sem mu povedal, da je uprizoritev dobila svojo festivalsko podobo tako rekoč čez noč. »Nemogoče, saj to je čarovnija!« je bil osupel, a se takoj nato nasmehnil: »Sicer pa, kaj je gledališče drugega kot čarovnija ...«
Gregor Butala, Dnevnik, 22. 3. 2008 (zapis z gostovanja na XI. Festivalu Iberoamericano de Teatro de Bogota v Kolumbiji)

nagrade

  • Helena Peršuh - nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2007, tudi za vlogo Marje Lvovne v Letoviščarjih.

  • Ana Facchini - Nagrada Sklada Staneta Severja 2008 za igralske stvaritve v slovenskih poklicnih gledališčih v sezoni 2007/2008, med drugim tudi za vlogo Kalerije v Letoviščarjih.

festivali in gostovanja v tujini

XI. Festival Iberoamericano de Teatro de Bogota, Kolumbija, 2008

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 22. 12. 2007 ob 20.30. SNG Nova Gorica. Predstava prenešena iz Teatra Verdi Gorica v SNG Nova Gorica. Za abonma Gorica - skupni abonma SSG Trst in SNG Nova Gorica.
  • 10. 01. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. PREMIERA. Za abonma Premiera in Izven.
  • 11. 01. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. za abonma Petek in Izven.
  • 12. 01. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota in Izven.
  • 16. 01. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sreda in Izven.
  • 17. 01. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Četrtek in Izven.
  • 02. 02. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota A in Izven.
  • 12. 02. 2008 ob 18.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Popoldanski in Izven.
  • 19. 03. 2008 ob 20.00. XI. Festival Iberoamericano de Teatro de Bogota
  • 20. 03. 2008 ob 18.00. XI. Festival Iberoamericano de Teatro de Bogota
  • 21. 03. 2008 ob 20.00. XI. Festival Iberoamericano de Teatro de Bogota
  • 22. 03. 2008 ob 18.00. XI. Festival Iberoamericano de Teatro de Bogota
  • 23. 03. 2008 ob 18.00. XI. Festival Iberoamericano de Teatro de Bogota
  • 23. 05. 2008 ob 20.30. SNG Nova Gorica. Za Izven.
  • 19. 09. 2008 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Izven. Novim abonentom podarjamo ogled predstave!