Slovensko narodno gledališče Nova Gorica
Zvezdana Novakovič, Dušanka Ristić, Alida Bevk, Maja Nemec, Primož Forte, Matija Rupel, Blaž Valič; foto SNG Nova Gorica/Urška Boljkovac

Ivan Cankar

Lepa Vida

Igra o prebujanju duše

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 2 uri in 25 minut in ima dva odmora.

koprodukcija

Prešernovo gledališče Kranj in Slovensko stalno gledališče Trst

Igrajo

premiera

05. december 2015, Prešernovo gledališče Kranj
Druga premiera 10. december 2015, SNG Nova Gorica, veliki oder; tretja premiera 18. decembra 2015, SSG Trst

o delu

Poslednjo dramo Ivana Cankarja je Župančič označil kot »pesem hrepenenja«, avtor jo je ustvarjal dolgo in z muko. V mislih jo je nosil vse od smrti Ketteja (1899) in Murna (1901), ki sta slovo od življenja vzela v stari Cukrarni. »Ogromna mrtvašnica«, kakor jo je Cankar imenoval, je postala prizorišče igre Lepa Vida. Cankarjeva Lepa Vida ni več mati in žena, ki z zamorcem v upanju na lepše življenje pobegne v Španijo h kraljici, temveč neulovljiv objekt hrepenenja. Je zaročenka, ljubica, predvsem pa simbol upanja na lepše, višje in čistejše življenje.
Kaj v času, ki ga živimo, današnji zmedi spominja na čas nastajanja Cankarjeve igre Lepa Vida? Simbolizem ni bil družbeno bojevit niti mu ni bilo do tega, da bi s svojimi zunanjimi manifestacijami razkazoval prezir do vsakdanjosti življenja. Zavračal je faktične razlage bivanja, plehko sentimentalnost, odmikal pogled od vsega, kar je bilo realno, od stvarnega življenja in od konkretnih družbenih vprašanj ter se oziral k višjim normam, idealom. Kaj je tisto, zaradi česar bi umetnik tudi v današnjem času v umetnosti razmišljal o višjih normah, idealih?
Človek vedno znova hrepeni po pokrajinah Lepote, Resnice, Dobrote. Skrajni idealizem, lepota proti neprestanemu boju. Boju za stanovanja, službo, polno vrečko predelanih živil, modne obleke, čevlje, najnovejši in najtanjši računalnik. V gonji, da bi postali popolni, se nenehno borimo, zato stojimo na mestu; naša duša, ujeta v ta krč, pa hrepeni po  svobodi, prebivališču, od koder izhaja, po lepoti. Cankar je s svojo igro Lepa Vida pokazal pot, način, kako ustvariti take trenutke v gledališču.
Po več kot uspešnem sodelovanju med SNG Nova Gorica, PG Kranj in tandemom Miha Nemec – Nejc Valenti pri uprizoritvi Rokovnjačev pred dvema letoma smo se odločili za nadaljevanje sodelovanja z uprizoritvijo Cankarjeve Lepe Vide.

Gledališki list

v medijih

Radijska oddaja Dvignjena zavesa na programu ARS Radia Slovenije je bila 4. 12. 2015 namenjena uprizoritvi Lepa Vida. Avtor oddaje je Alen Jelen.
ars.rtvslo.si/2015/12/dvignjena-zavesa-pred-premiero-cankarjeve-lepe-vide/

Eden najbolj citiranih Cankarjevih stavkov v zvezi z lepo Vido je naslednji: »Samo v sanjah, v tistem otroškem hrepenenju je resnica in življenje; in drugo vse je življenja ponesrečen poskus«. Zapisano v dobršni meri osvetljuje velik del Cankarjeve pisateljske estetsko- idejne naravnanosti ne le v odnosu do lepe Vide, ki je po mnenju nekaterih celo slovenski nacionalni mit, ampak zadeva srž umetnosti velikega Vrhničana sploh, ali vsaj veliko vejo njegovega bogatega izpovednega drevesa. Ker pa smo na tem mestu v območju lepe Vide, natančneje pri drami, ki jo je Cankar zadnjo napisal in pri njeni uprizoritvi na odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica (koproducenta sta še Prešernovo gledališče iz Kranja in Slovensko stalno gledališče v Trstu), bo treba zožiti pogled na odrsko ponudbo, čeprav se ne morem izogniti nekaterim sintetičnim informacijam o genezi Lepe Vide. Njen mit in simbolno podobo, kar je genialno upesnil že Prešeren, je Cankar nosil v sebi od vedno, od prvih verzov, do črtic, romana Nina, itd, vse do kompleksno strukturirane drame, ki je sodobniki niso dobro razumeli in sprejeli, saj se v njej prepletajo številni elementi, predvsem poteze simbolizma in nove romantike pa še sam Ivan Cankar je vsebino Lepe Vide nenehno spreminjal, drama mu je povzročala velike težave, dokončal jo je leta 1911 pri prijatelju Alojzu Kraigherju pri Sveti Trojici v Slovenskih goricah. Pisatelj je prve jasne zametke oblikoval že leto prej, takrat so bile nastopajoče osebe Kette, Murn, Govekar, Novljan, Francka iz romana Na klancu in Cankar sam, potem pa je vse skupaj spremenil in zgradil dramo, kakršno poznamo danes, to se pravi, da je lepa Vida lik, ki brezdomcem tik pred smrtjo pooseblja objekt hrepenenja. Ampak kakšno je to hrepenenje? Je hrepenenje Resnica? So hrepenenje Morala, Etika, Solidarnost, celo Smrt? Je hrepenenje ženska, ki se izmika, ki odhaja in prihaja, ki se prepušča in zapušča, ki je kot hrepenenje, enkrat svetel simbol, drugič deziluzija, je hrepenenje topla roka matere, njena nežna beseda, njena življenjska bližina? V Cankarjevi Lepi Vidi je vsega tega po malem, postreženo na simbolni, metaforični ravni, izraziteje pa se hrepenenje izlušči v podobah matere in Vide in v latentni prisotnosti smrti, kar spominja tudi na pisateljevo dekadentno obdobje. Po čem in kako lahko hrepenijo na smrt bolani ljudje (najbrž v ljubljanski cukrarni, azilu umirajočih pesnikov in nemaničev), bolni v duši, razočarani? Lahko res hrepenijo po ljubezni ali pa je ljubezen fatamorganska neoprejemljivost in resnično resnična hrepenenjska danost je le smrt? Smrt, sinteza hrepenenja, pomirjevalni duh, ki umiri človeka po življenjskih naporih in orgijah? Pa vendar se koprodukcijska uprizoritev treh gledališč za spoznanje odmika od teh molovskih vsebinskih tonov, ki jih poudarja še etnično prvobitna glasba skupine Foltin. Režiser Miha Nemec je ob dramaturškem branju Nejca Valentija gibalno povsem statično dramo razgibal z nenehnim premikanjem, celo tekom nastopajočih in njihovo morda odvečno akrobatiko (v prvem in tretjem dejanju), ki so s tem izražali svojo notranjo napetost pričakovanja Vide, bo prišla, ne bo prišla, bo prišlo to, po čemer hrepenimo, sanjamo, upamo? Največjo vitalnost izraža pri tem Dioniz, petnajstletni študent ki ga je Matija Rupel podajal z veliko telesno dinamiko in mladostniško neučakanostjo, z vitalizmom, ki je kontrapunktično deloval predvsem v razmerju z bolanim študentom Poljancem, Ta je v podobi Blaža Setnikarja prepričljivo poosebljal predvsem Cankarjevo uporno resignacijo, njegovo navezanost na mater (Dušanka Ristič), opravil močan in občuten psihološki zasuk od hrepenenjskega dvoma, da bo Vida sploh kdaj prišla, do hrepenenjskega prepričanja - smrti, ki ji ne more uiti in ki ga bo rešila muk. To mučno razpoloženje s svojimi sanjavimi blodnjami dopolnjuje zapiti pisar Mrva. Blaž Valič je s svojo glasovno modulacijo in intimno izpovedjo nekakšen pašnik oziroma komentator celotne predstave. Prvo in tretje dejanje se dogajata na scenskem prostoru (Niki Bonetti in Anamarija Cej), ki ga zaznamujejo kletke-sobice, strukture-labirinti in razgledni stolp, kar je v sozvočju z vsebinskim tlorisom drame in režiserjevo namero, da bolj kot hrepenenje izostri pričakovanje in čakanje na nekaj, kar se mora zgoditi, da osmisli življenje, na nekaj, ki prihaja od daleč. Gre za pričakovanje lepe Vide, ki jo Maja Nemec igra kot izmuzljivo žensko, popolnoma normalno bitje brez usodnejših potez, katerim bi bilo vredno zapasti, njena Vida je skorajda preudarno modra, v ničemer eterična, kar nas sili v pomisel, da sploh ne gre za magično vilinsko bitje in da je mogoče naše hrepenenje zabloda, saj ni v tej figuri nič sanjskega in božanskega. Potem ko vsi hrepenijo po njej, predvsem mladi Dioniz, se Vida odloči za mladega posestnika Dolinarja, s katerim odide. Ampak ta odhod je za oba, Dolinarja in Vido le kratka laž, saj Dolinar vanjo ni zaljubljen, Vida je zanj le hrepenenjski motiv, kateremu se, čeprav v mukah, odpove in se spet odloči za zaročenko Mileno. Drugo dejanje, v katerem potekata predvsem dialoga Dolinar-Zdravnik in Dolinar-Milena, bi lahko naslovili Deziluzija ali Vračanje. Zdravnik (Aljoša Ternovšek) prepričuje Dolinarja (Luka Cimprič), naj se ozemlji, naj se resnično prepusti dionizičnim slastem in naj opusti onirično-apolinične skušnjave, naj se vrne v realni svet. Dolinar to uresniči in izlušči v pogovoru z zaročenko Mileno (Alida Bevk). Ta je najbolj svetel prizor v predstavi, najbolj natančno in umljivo konsekventno izpeljan, Cimprič in Bevkova zaigrata vrhunski dvogovor, po katerem se hrepenenjska zasanjenost umakne otipljivim življenjskim danostim, iluzija hrepenenjskega cilja prepusti prostor življenjskemu realizmu in Dolinarjevemu spoznanju, da za hrepenenje ne velja izgoreti. Prizor v interpretaciji obeh igralcev dosega pesniške strune in obenem psihološke ter miselne disonance, ki so zaledje vsakega človeka. Vida se nato odloči za Dioniza, kar je vesel svatbeni trenutek tudi zato, ker Dioniz ni zapadel hrepenenjskemu dvomu, Poljanca pa doleti usoda konca, po katerem je hrepenel. V Nemcevem projektu Lepe Vide, ki je integralno podana in v Cankarjevem jeziku, imajo opazno vlogo kostumi Bjanke Adžič Ursulov in pa tudi trio igralcev Primož Forte, Zvezdana Novakovič in Tea Vidmar, ki poosebljajo nekakšen vokalno-mitološki komentar, so čudna ženska bitja ljudskega izročila. Starega delavca Damjana igra Borut Veselko. Lepa Vida v režiji Mihe Nemca in ob sodelovanju treh slovenskih teatrov se zapisuje v gledališko izkušnjo kot poskus izstopa iz hiralniškega oprostorjenja in uprizoritvene tradicije tega Cankarjevega močno problematičnega dela (v mislih imam tudi postavitvi Mete Hočevar v Trstu in Mileta Komna v Celju). Mestoma zato predstava zaide v slepo ulico, v težavno iskanje rešitev izhodiščnih dramaturških nastavitev. Lepa Vida, ki smo jo v četrtek (10. decembra) gledali v Novi Gorici, pa je vsekakor drzen poskus spopada s Cankarjevo dramo hrepenenja, vsebinsko in vizualno zaznamujoč.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 12. 12. 2015

Pred gledalcem se razpira bogata igra brez odvečnosti. Uprizoritev se v začetku odmika od interpretacije hrepenenja kot usode in njegove uresničitve, končne izpolnitve v smrti. Namesto tega podaja danes morda še bolj pretresljivo vizijo, hrepenenja kot nečesa poljubnega, podvrženega izbiri posameznika. V takšni interpretaciji hrepenenje izgubi usodnostni naboj. Druga režijska intervencija se kaže v navezavi hrepenenja na ljubezen. Tudi ta vez je zdaj izjemno razrahljana. Dioniz (igra ga Matija Rupel) je - z Mrvo (zapitega pisarja igra Blaž Valič), Damjanom (statičnega, opešanega, resigniranega, a še vedno z iskro radosti do življenja ga upodobi Borut Veselico) in Poljancem (Blaž Setnikar) - pravzaprav le eden od ozirajočih se v hipotetično življenje. Ob Vidinem odhodu ne trpi zelo. Pa tudi sicer je njegovo jadikovanje ob odhodu izbranke ubogo v primerjavi z razbolenimi dušami vse moške" družbe. Lepa Vida v interpretaciji Maje Nemec še podpre to pomensko konstrukcijo, iz katere je razvidno, da je hrepenenje vraščeno v človeško bivanje, a ga je hkrati mogoče disciplinirati do neslutenih razsežnosti. Vida do Dioniza ni zaupna, ob odhajanju mu ne šepeče besed kot bližnjemu, ki bi ga vendarle težkega srca zapuščala. Zdi se, da za svojo odločitev sprejema polno odgovornost, njene replike so v prvem dejanju bolj akt spodbude in radosti kakor tolažbe in prigovarjanja. Iz njih pa prav zato veje tudi sebičnost. Vida Maje Nemec ni preveč sočutna, četudi je ljubeča, iz usmerjenosti njenega pogleda v uresničitev hrepenenja pa raste eteričnost. Scensko se med tremi deli, ki jih predstava ohranja glede na strukturo drame, prelivata svetloba in mrak; do tega pride z medsebojnim součinkovanjem kostumov (delo Bjanke Adžič Ursulov), svetlobe (oblikoval jo je Samo Oblokar) in scene (Niki Bonetti in AnamarijaCej). Poseben poudarek velja nameniti igralski interpretaciji vseh angažiranih igralcev in izrekanju (lektor predstave je Srečko Fišer). Stavki so izrečeni vsakič z ustreznimi poudarki, sledijo ritmu predstave, ki je namensko počasen, vendar izjave dramskih oseb v prostor padajo z zares visoko intenziteto.Trije deli uprizoritve so bolj kot dramska pesnitev ali izpoved hibrid drame, lirike in epa, pri čemer zadnji prevladuje (dramaturgija je delo Nejca Valentija). Dogajanje se vrši počasi, a intenzivno. K temu poleg omenjenih igralcev prispevajo Alida Bevk kot Milena, Luka Cimprič kot Dolinar, Aljoša Ternovšek kot Zdravnik, Dušanka Ristič kot Mati in trio, ki ga sestavljajo pevki Zvezdana Novakovič in Tea Vidmar ter igralec Primož Forte. Glasbene aranžmaje, ki celoto zanesljivo podpirajo in v hrepenenje vnašajo tudi radost, so delo makedonske zasedbe Foltin. Omeniti velja še igro simbolov, rožo v laseh, ki postane v drugem dejanju domači dekor (kot Dolinarjevo hrepenenje, četudi bolezensko?), pa čevlje pred mizo-brvjo, ki glavno vlogo odigrajo ob izteku Poljančevega življenja. In horizont, ki se oži do skromnega plapolajočega pasu zavese in s katerim tudi Poljanec nazadnje dočaka dokončno uresničitev hrepenenja.
Anja Bajda, Primorske novice, 15. 12. 2015

Lepa Vida, za katero je Cankar motiv vzel iz ljudske pesmi je drama, na eni strani o neizmernem hrepenenju in pasivnosti, na drugi strani je drama, v kateri je avtor ljudi, ki simbolizirajo narod prikazal kot pasivne, ki ali čakajo na smrt, ali pa hrepenijo po boljšem. Večna tema, ki se sama aktualizira v slehernem trenutku. Tudi v tokratni uprizoritvi, ki pred gledalca prinaša celoten tekst, brez črt, da se kot pravi režiser, katero od občutij nebi izgubilo. Zahtevna naloga tako za gledalca, kot tudi za igralce, ki so se z njo spoprijeli z veliko energije in ustvarili odlične like ter jih povezali v simbol narodovega telesa. Za gledalca pa je Nemčeva Lepa Vida še posebej zahtevna, saj ji je dodal številne spremljevalne simbolike, ki mestoma celo odvračajo pozornost od spremljanja besedila. Zagotovo v ospredje stopata odlična scenografija Nikija Bonettija in Anamarije Cej in domišljena kostumografija Bjanke Adžić Ursulov. Hrepenenje je pot,ki ji ni konca in tako tudi tokratno uprizoritev Lepe Vide izrisuje poti brez konca in slehernemu dopušča njegovo lastno razumevanje.
Ingrid Kašca Bucik, RA Koper, 11. 12. 2015

Lepa Vida je eden literarno najbolj obdelanih likov v slovenski književnosti, Cankar pa je z njo oblikoval lik, ki brezdomcem tik pred smrtjo pooseblja objekt hrepenenja. V prvem dejanju štirje moški, bolni študent Poljanec (Blaž Setnikar), študent Dioniz (Matija Rupel), Mrva, zapit pisar (Blaž Valič) in delavec Damjan (Borut Veselko) - vsi brezdomci, v hiši hrepenenja (cukrarni) čakajo Lepo Vido (Majo Nemec), ki je odšla v paradiž. Ta se vrne, a le za trenutek, in odide s posestnikom Dolinarjem (Luka Cimprič). V drugem dejanju slednja ugotavljata, da je njuna ljubezen trpljenje, naj se osvobodi, mu naroča tudi dohtar (Aljoša Ternovšek), zato naj bi se Dolinar vrnil k prvi ljubezni Mileni (Alida Bevk), sama pa se spet vrne v hišo hrepenenja. V zadnjem dejanju je Poljanec na smrtni postelji. Poljanec v viziji ugleda paradiž in v njem svatbo Vide in Dioniza, kjer sta tudi Mrva in Damjan, in vse je polno luči, plesa in veselja. Poljanec potem umre, a ga krščanska Vidina mama (Dušanka Ristič) pokriža in pospremi na 'lepšo pot' , smrt je v tem primeru zanj odrešitev. Predstava je zelo slikovita, lahko bi rekli tudi polna čustveno nabitih izjav ljudi, ki eden za drugim hrepenijo, bodisi da gre za ljudi s socialnega roba, ki si želijo boljšega življenja, bodisi za uspešnega podjetnika, ki išče resnično ljubezen. Igralci spretno krmarijo med hrepenenjem na eni in kruto resničnostjo na drugi strani ter pri tem sledijo režiserjevi viziji predstave. Ta sledi borbi za življenje, osnovna ideja predstave je prepoznavati živost, kaj se upira smrti in kaj je tisto, kar ubija. Scena, oblikovala sta jo Niki Bonetti in Anamarija Cej, deluje konstruktivistično, kakršna je tudi pot hrepenenja do uresničitve, včasih težka, včasih jo akterji premagujejo z neznosno lahkostjo. Kostume je pretanjeno v skladu z osnovno idejo predstave oblikovala Bjanka Adžič Ursulov, pomemben element predstave pa je tudi glasba, ki so jo pripravili glasbeniki iz skupine Foltin. Pod njenim okriljem prepoznavamo tudi nekakšne sojenice ali Tisto, kot je zapisano v gledališkem listu - Tisto pa predstavljajo Primož Forte, Zvezdana Novakovič in Tea Vidmar.
Igor Kavčič, Gorenjski glas, 11. 12. 2015



Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Želim oddati komentar

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 05. 12. 2015 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj. Premiera.
  • 09. 12. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Sreda, Konto in Izven.
  • 10. 12. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Premiera. Za abonma Premiera in Izven.
  • 11. 12. 2015 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Petek, Konto in Izven.
  • 15. 12. 2015 ob 20.30. Kulturni dom Gorica, Italija
  • 16. 12. 2015 ob 11.00. Kulturni dom Gorica, Italija
  • 17. 12. 2015 ob 11.00. SSG Trst
  • 18. 12. 2015 ob 20.30. SSG Trst. Premiera.
  • 19. 12. 2015 ob 20.30. SSG Trst
  • 20. 12. 2015 ob 16.00. SSG Trst
  • 07. 01. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Četrtek, Konto in Izven.
  • 08. 01. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Veliki oder, Konto in Izven.
  • 09. 01. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Sobota, Konto in Izven.
  • 12. 01. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 13. 01. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 14. 01. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 15. 01. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 16. 01. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 18. 01. 2016 ob 18.00. Prešernovo gledališče Kranj
  • 21. 01. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 22. 01. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 23. 01. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj
  • 05. 02. 2016 ob 19.30. Prešernovo gledališče Kranj. PRELOŽENO zaradi bolezni.
  • odpovedano
  • 06. 02. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Sobota, Konto in Izven. ODPADE zaradi bolezni v ansamblu!
  • odpovedano
  • 30. 05. 2016 ob 20.00. Prešernovo gledališče Kranj