Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Angelo Beolco-Ruzante

Lubjezen, uojska, lakota

Secondo diaologo/Bilora, Primo dialogo in lingua tustica/Parlemento de Ruzante che iera vegnù de campo ali Il Reduce, Dialogo facetissimo et ridiculosissimo/Ménego

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Avtor pesmi "Ljubezen sladka" je Angelo Beolco Ruzante.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Savo Vrabec
  • Vodja predstave
    Boro Vujičić
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

17. januar 1991, Gledališka dvorana v Solkanu

v medijih

TRIJE RENESANČNI MITI
Za tretjo predstavo v tekoči sezoni je PDG ponudil svojim gledalcem delo italijanskega renesančnega komediografa Angela Beolca Ruzanteja Lubjezen, uojska, lakota.


Potem, ko je novogoriško gledališko občinstvo že skoraj obupalo, da mu bo Primorsko dramsko gledališče v kratkem še ponudilo kakšno novo predstavo, je v četrtek, 17. januarja 1991, le dočakalo dan nove premiere. Tokrat so ga gledališčniki razveselili (v dobesednem in prenesenem pomenu besede) s komedijo renesančnega italijanskega pisca Angela Beolca Ruzanteja: Lubjezen, uojska, lakota.
Pod tem naslovom so zajeli tri Ruzantejeve (ali Ruzzantejeve) enodejanke in jih povezali v eno samo. Skozi vse tri nastopajo iste osebe, ki jih avtor pelje skozi različne preizkušnje človeškega življenja. V enoten kontekst so ubrani trije renesančni miti: o lepoti, o slavi in o smrti. Gre nemara za tisti element avtorjevega hotenja – dati revnemu človeku enake (če ne že iste) »užitke«, kakršne je imela padovanska aristokracija. Padovanska zato, ker jo je Angelo Beolco Ruzante najbolj poznal, saj viri govorijo, da je v tem mestu živel od rojstva do smrti. Da bi to lažje dosegel, se je posluževal padovanskega narečja, kot se je tudi Trubar posluževal dolenjskega narečja v svojih delih iz enakega razloga: biti ljudem razumljiv. Toliko o jeziku. To dramatikovo potezo uresničujejo drug za drugim vsi prevajalci njegovih del: novogoriščniki so padovanščino prevedli v solkansko-primorski dialekt.
Morda ob tem samo kratka pomisel: kako bodo to narečje sprejeli v drugih krajih, kamor bodo zagotovo pedegejevci šli gostovat? Na Primorskem menda ne bo zadreg, drugače bo nemara v drugih krajih, kjer jim primorščina ni v ušesih.
A vrnimo se k igri sami, predvsem pa k njenim ustvarjalcem.
Ko sem prej omenil dramatikovo željo dati občinstvu vse tisto, kar mu je bilo znano iz aristokratskih krogov, sem menil predvsem na Beolcovo željo popreprostiti zapletena in v tančine skrivnosti zavita človekova ravnanja ob treh mitih. V mitu o lepoti (na katerega Ruzante navezuje tudi ljubezen) ni nič več tiste visoke »pesmi« o ljubljeni izbranki, kakršno na primer poznamo iz Petrarcovih del: Ruzante jo je popreprostil v eno samo: strast po ljubljeni Dini. In ta strast skozi vse odrsko dogajanje niti ne raste niti ne upada, ampak ostaja vedno enaka. Ob tem pa je prav ta element eden najbolj kohezivnih skozi celo igro. Podobno je tudi z mitom o slavi: po Beolcu jo je mogoče doseči le na bojnem polju. In sicer tako, da pozabiš nase in tvegaš smrt. Beolcova presnova tega mita je spet nekoliko njegova: junak, se navzven šopiri, navznoter pa je praktičen, celo oportunističen. Mit o slavi, kakor ga vidi ta pisec, se skriva v stavku: »Najbolj korajžen je tisti, ki se loti bežat!« Na podoben način je razgrnjena pred gledalca smrt – lakota, motiv, ki ima do prejšnjih dveh nekakšno vlogo epiloga. Strah pred onostranstvom ima v sebi nekaj hamletovskega: »Biti, ne biti?!« In skoraj do srhljivosti pripeljane misli: »Vse se lahko zgodi, samo da ne bi bilo vojne!«
Dela italijanskega komediografa Angela Beolca Ruzanteja – vsega jih je na seznamu deset – Slovencem niso znana. Prvič so se v njem preizkusili Tržačani (SSG Trst z Mušico leta 1964) in doživeli lep uspeh, posebej pa zaslugi odličnega Staneta Severja. Nadaljnja Ruzantejeva dela so med Slovenci navzlic komedijantski naravnanosti doživela le mlačen odziv (na primer ljubljanska postavitev Vdove iz Ancone). Z novogoriško predstavo se našemu občinstvu predstavlja tretja postavitev Ruzanteja na Slovenskem.
Primorski ustvarjalci Lubjezni, uojske in lakote so jo postavili na oder takšno kot je: razgibano, burkasto, salve smeha sproščujočo predstavo, ki se neprestano giblje po robu med gledljivim in ne gledljivim med okusnim, sprejemljivim in nesprejemljivim – a ne zdrkne v tisto negativno. Ohranja žlahtno karikaturo, ki se ji gledalec rad podredi. Zdi se, da je tu režiser Marko Sosič ob pomoči vseh, ki so v predstavi sodelovali, ujel pravo mero, čeprav mu je tekst dopuščal tudi drugačne odnose. Pri tem mu je bila »razdrapana« scenografija Miloša Jugovića v vsestransko pomoč, enako pa tudi kostumi Giuliane Gerdol. Funkcionalno izrabljena scenska glasba Marjana Mlakarja in možnosti, ki so dajale predstavi luči Sama Oblokarja ter scenska slikarija Branka Drekonje, so pomagale celotni predstavi do tistega, kar pod pojmom gledališče razumemo. Levji delež nalog so v novogoriški predstavitvi imeli dramaturginja Martina Bremec, Iztok Mlakar, ki se v predstavi podpisuje kar pod nekaj nalog: odigral je eno od glavnih vlog (Menato), napisal je songe in sodeloval s prevajalcem Srečkom Fišerjem pri prevodu v solkansko-primorsko narečje.
Med igralskim deležem je treba posebej opozoriti na izredno dopadljivo interpretirano vlogo Ruzanteja, ki ga je upodobil Radoš Bolčina. Kljub že prej omenjenim pastem ni zdrknil v banalnost, čeprav je imel za to kar nekaj možnosti. Verjetno najtežjo v prizoru, kjer »opravlja« veliko potrebo (poserjem se na vse skupaj) na odru pred gledalci. In še nekaj je bilo takšnih pasti. Njegov antipod Menato, ki ga je kot rečeno odigral Iztok Mlakar, je pripomogel, da sta oba soigralca drug ob drugem rasla, obenem pa se kontrolirala v svoji igri. Nagajivi Menato, ki je usodo Ruzanteja doživel, vedno kriv za vse Ruzantejeve težave, vedno ostane v očeh gledalcev tisto, kar takšnim hudomušnežem pristoji: simpatičen nagajivec, kakršnih ima tudi naša renesančna (dubrovniška) dramatika precej. Obe ženski vlogi, ki sta ju oblikovali z veliko mero radoživosti Alenka Vidrih in Metka Franko. Njuni vlogi Dine (v prvi in zadnji »sliki« je bila Dina Vidrihova, v osrednji pa Frankova) sta delali predstavo gledališko vznemirljivo in radoživo. Enako smem reči tudi za obe figuri, ki sta bili sicer potisnjeni v ozadje, sta pa vez, ki jo Ruzante neprestano išče: prenos aristokratskega v nižje plasti, to sta bili Andronico, ki mu je podobo posodil Sergej Ferrari in njegov služabnik, ki ga je upodobil Tone Šolar.
In še nasvet: če hočete v teh težkih dneh, ki jih živimo, pozabiti za poldrugo urico na vse tegobe, ki nas obdajajo, če se hočete prisrčno nasmejati – potem pohitite v gledališče.
Vojko Cuder, Primorske novice, 22. 1. 1991.

tehnične opombe

Rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrski mojster Janko Česnik; razsvetljevalec Renato Strgulc; frizerki Maura Delpin in Anka Kos; garderoberki Marija Uršič in Iva Kašič; kostumi za uprizoritev so bili izdelani v šivalnici PDG pod vodstvom Nevenke Tomašević, scene pa v mizarski delavnici pod vodstvom Borisa Marca.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.