Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Nikolaj Robertovič Erdman

Samomorilec

Camoyбийцa

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Savo Vrabec
  • Vodja predstave
    Boro Vujičić
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

07. december 1989, Gledališka dvorana v Solkanu

v medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
NIKOLAJ ROBERTOVIČ ERDMAN: SAMOMORILEC


Za svojo tretjo premiero sezone so novogoriški gledališčniki pripravili novo interpretacijo znane satirične komedije sovjetskega dramatika Nikolaja Robertoviča Erdmana (1902-1970) Samomorilec, ki je nastala že leta 1928, a je odrski krst doživela šele 1969. leta v Göteborgu na Švedskem. Na Slovenskem smo jo v prevodu Mileta Klopčiča videli prvič na odru Mestnega gledališča ljubljanskega dve leti po svetovni premieri.
Dogajanje je postavljeno v prostor in čas mlade sovjetske države ob koncu dvajsetih let, v čas Leninove »nove ekonomske politike«. V petih duhovitih in razgibanih dejanjih Erdman nazorno prikaže življenje v prvi državi socializma kmalu po oktobrski revoluciji, življenje neindividualizirane množice t. i. malih ljudi, ujetih v skupna stanovanja, razvrednotenih na raven zgolj trpnega predmeta revolucije in njenih oblastniških interpretov. Daleč od golega životarjenja te razosebljene množice človeških kreatur in v njenem imenu vlada »sveta« revolucionarna oblast v Kremlju. Erdmanova podoba protislovja med patetičnimi revolucionarnimi frazami in porazno življenjsko vsakdanjostjo, med priseganjem Človeku in njegovo popolnoma blokirano ustvarjalno in bivanjsko svobodo, med kraljestvom dela (Delu čast in oblast!) in brezposelnostjo nosilnega junaka Podsekalnikova presega gogoljevsko komiko v smeri obtožujoče politične in moralne groteske in absurda. Avtorjeva ostra umetniška analiza tega človeka nevrednega životarjenja dobiva ob šokantnih spremembah v realsocialističnem bloku ob koncu leta 1989 novo aktualnost in novo življenjsko prepričljivost.
Komedijski zaplet se razvije iz povsem vsakdanjega in nedolžnega nočnega prepira med brezposelnim Semjonom Podsekalnikovim in njegovo ženo, ko si ponoči mož sebično zaželi jetrne klobase. Iz banalnega družinskega prepira, ki se konča z umikom užaljenega moža in ženinim sumom, da si bo v užaljenosti in besu skušal vzeti življenje, se komedija prevesi v obešenjaški zaplet, ko se skušajo s Semjonovim domnevno napovedanim samomorom okoristiti nezadovoljni predstavniki razvrednotenega meščanstva in malomeščanstva: predstavniki »ruske inteligence«, pisateljski umetniki, drobni obrtniki, polaščevalske ženske ipd. Povsem anonimni brezposelni ničè (ne pozabimo, da je v socializmu prav delo šele izvir vseh človekovih pravic in časti) postane z domnevno napovedanim samomorom hkrati predmet novih manipulacij okolja, ki skuša Semjonovo samouničevalno akcijo izkoristiti za izraz lastnega protesta, upora, a tudi prvič subjekt lastne usode. S svojo domnevno odločitvijo za smrt postane nenadoma drugim potreben in pomemben, postane junak, heroj, sam se začuti popolnoma svobodnega in si drzne po telefonu celo poklicati in se nesramno pogovoriti z oblastnimi božanstvi v Kremlju. Imenitnemu občutku moči, svobode in bogastva, ki Semjona navdaja po poslovilni veselici z razkošjem ciganske glasbe in alkoholnega veselja, sledi njegovo pretrganje pogodbe: »Na svetu je samo človek, ki živi in se boji smrti bolj kot česarkoli.« Mrtvaški manipulanti ostanejo ogoljufani in razočarani, igra Semjonova s smrtjo pa vendar ne ostane brez posledic, brez žrtve. Na koncu razočarani in besni manipulanti ter smrti rešeni Semjon zvedo, da se je ustrelil neki Fedja Petunin in zapustil tele besede: »Podsekalnikov ima prav. Res ni vredno živeti.« Igra komedijskih kreatur je torej bila smrtonosna, Semjonovo zaključno spoznanje vrednosti in lepote vsakega človekovega življenja je bilo plačano in obremenjeno s smrtjo neznanca.
Režiserka Vida Ognjenović se je ob dramaturški pomoči Igorja Lamperta lotila duhovitega, gledališko razgibanega in aktualnega besedila spoštljivo in ustvarjalno. V uprizoritvi je poudarila ujetost ljudi v pogubni sistem, ki jih razoseblja in dela podobne med seboj kot groteskno potuhnjene človeške kreature, drobne manipulante in trgovce s tujimi usodami, v sistem, v katerem je mogoče svobodo izsiliti le za hip z najbolj samouničevalnim dejanjem. Ognjenovićeva (gotovo iz aktualnih političnih izkušenj »protibirokratske revolucije« balkanskega tipa) stopnjuje avtorjevo kritiko in obsodbo množice v svoji interpretaciji komedijskega finala, v katerem krvi željna množica kljub sproščujoči vesti o Petuninovi smrti odvrže kostume – človeške maske in dosledno prisili v smrt tudi Podsekalnikova. Množici, ki potrebuje in hoče žrtev, ta pač ne more uiti, »vsaka igra/partija ima svoj konec«. Iz Erdmanove satirične komedije je nastala aktualnemu občutju smrtnega plesa v »balkanski krčmi« bližja črna komedija.
Brezosebno ozračje skupnega stanovanja, v katerem skupni kotel za hrano in skupno stranišče degradira človeka na predmet prehranjevanja in prebavljanja, zastori pa v nenehni cilj oprezovanja in zalezovanja, je ustvaril scenograf Boris Maksimović. Ta mikrosvet ujetosti v banalno životarjenje malih ljudi je zaprl v »marmorne« sive stene, ki obdajajo prizorišče in se nadaljujejo simbolno tudi v prostor gledalcev, stene, ki asociirajo na mraz in sivino grobnice, v katero bo prenesen samomorilec, in ki metaforično govorijo o smrtni ujetosti komedijskih junakov v monolit socialističnega sistema. Kostumografinja Ljiljana Dragović je umazano sivi likovni vtis uprizoritve dopolnila z barvno sivino kostumov, z njihovo socialno in časovno obarvanostjo in drobno individualizacijo. K ustreznemu vzdušju in ubranemu likovnemu vtisu uprizoritve je prispeval tudi oblikovalec luči Samo Oblokar. Za bogato glasbeno opremo, ki postane posebej žlahtna in spektakularna z nastopom žive »ciganske bande« in urbanim petjem nastopajočih, je poskrbel Mirko Vuksanović, za odrski gib in ples pa koreografka Dragana Ivanji.
Novogoriški igralski ansambel je okrepljen s številnimi gosti zavzeto in angažirano sledil aktualni, gledališko radoživi in spektakularni odrski interpretaciji. Poleg skladne ansambelske igre, zlasti učinkovite v množičnih prizorih, so igralci svoje komedijske like tudi razvidno individualizirali v mestoma burkaške, mestoma groteskne figure. Naslovno vlogo Semjona Podsekalnikova je komedijantsko radoživo in prepričljivo ustvaril Janez Starina, ki je svoj lik razvijal od naivnega pritlikavega, nemočnega, brezposelnega delavca in socialno odvisnega družinskega »poglavarja« ter cirkusantskega muzikanta, preko notranje osvobojenega in samozavestnega razpolagalca z lastnim življenjem in smrtjo, do končnega spoznanja resnice človeka in družbe. Hrupno burkaštvo je poglabljal v smeri globlje občutljivosti za paradoksalnost in absurdnost človekove eksistence, burleskno naivnost je mehčal in bogatil z vse jasnovidnejšo ostroumnostjo in odrezavostjo, z odprtostjo lastne eksistence za pekel in nebo slehernikovega življenja. Njegovo trpno, a tudi prikrito oblastniško ženo Marijo je s poudarjeno krhkostjo izoblikovala Teja Glažarjeva, zdravorazumsko odrezavo in življenjsko izkušeno mater Serafimo pa Marjanca Krošlova. Pološčenega samozavestnega predstavnika ruske inteligence, ki s patetičnimi puhlicami parazitsko izkorišča tujo akcijo in usodo, je oblikoval Jože Hrovat, njemu podobnega pisateljskega kolega pa Milan Vodopivec. Zvodniško koristolovni par ovdovelega soseda in njegove ljubice sta upodobila Sandi Krošl in Mira Lampe-Vujičić. Čustveno in čutno inačico polaščevalskih žensk sta upodobili Dušanka Ristić in Metka Franko, aktivistično omejenega boljševiškega kurirja pa Iztok Mlakar. Standarno karikaturo duhovnika je oblikoval Stane Leban, vrsto manjših vlog pa so korektno dodali še Dragica Kokot, Nevenka Sedlar, Breda Urbič, Tone Šolar, Lojze Krumberger, Breda Ukmar, Janko Česnik, Aftero Kobal, Staško Marinič in Ivo Zega. Za učinkovito instrumentalno in pevsko izvedbo so zaslužni Silvij Brosche, Jure Križnič, Jože Nanut in Silvan Šuligoj, za korektno odrsko izreko pa je poskrbel lektor Srečko Fišer.
Slavko Pezdir, Naši razgledi, 12. 1. 1990.

festivali in gostovanja v tujini

• 25. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1990

tehnične opombe

Rekviziter Aftero Kobal; odrski mojster Janko Česnik; razsvetljevalec Renato Stergulc; frizerki Maura Delpin in Anka Kos; garderoberki Marija Berdon in Marija Uršič; kostumi za uprizoritev so bili izdelani v šivalnici PDG pod vodstvom Nevenke Tomašević, scena pa v mizarski delavnici pod vodstvom Borisa Marca.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.