Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Lukas B. Suter

Spelterini se dvigne

Spelterini hebt ab

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Igra se dogaja ponoči med 2. in 3. avgustom 1013 v recepciji grand hotela "Victoria" v Kanderstegu; ponoči med 3. in 4. avgustom 1913 v košari balona, ki pluje nad švicarskimi in italijanskimi Alpami; na začetku avgusta 1914 v recepciji grand hotela "Victoria" v Kanderstegu; zjutraj in opoldne 2. junija 1931 v Spelterinijevi planšarski hišici"Alpski razgled" v Sirnizu na Koroškem; popoldne istega dne na vrtu pred Spleterinjevo planšarsko hišico; in nato v času, ki ga ni mogoče natančneje določiti, na otoku Vitö, vzhodno od Spitzbergov.

tehnika

  • Tehnični vodja
    Karlo Turk
  • Vodja predstave
    Boro Vujičić
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

11. september 1986

v medijih

MED PRETEKLOSTJO IN UTOPIJO
Prva letošnja premiera PDG iz Nove Gorice


S četrtkovo premiero Primorskega dramskega gledališča se je nekako »uradno« začela letošnja gledališka sezona slovenskih profesionalnih teatrov. Že običaj je, da je novogoriško PDG prvo, z dobrim naskokom pred drugimi, konec tega meseca in z oktobrom pa se bodo premiere v raznih Talijinih hišah zvrstile kar na tekočem traku, brez predaha tja do maja.
Za uvod v novo sezono je Primorsko dramsko gledališče (s skoraj popolnoma prenovljenim vodstvom) posredovalo dramo švicarskega dramatika Lukasa B. Suterja (r. 1957. leta v Tösstalu) Spelterini se dvigne. Prej kot za opis zračnih avantur znamenitega balonarja Eduarda Spelterinija, ki je v letih 1890-1922 izvedel prek 600 poletov, prvi prepotoval Alpe in utemeljil fotografiranje z zraka, gre za meditacijo o časovnih kategorijah preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, o hipni moči tehnike in brezmejni, nadčasovni sili umetnosti, o filozofski premisi utopije in privida. To je drama oziroma tragikomedija, grajena na podstavah in nadstavah, na citatih postmodernističnega tipa, ki nadgrajujejo celotno snov in dajejo uprizoritvi nekako fragmentarnost, seveda hoteno, ta razcefranost pa je v svojih anahronizmih nadvse skladna in ustvarja melos razklanosti, minljivosti, brezizhodnosti. Skratka, Suter ni hotel ustvariti zgodovinskega orisa, zarisati historične črte razvoja poletov z baloni, niti uokviriti veličine Spelterinijeve osebnosti, namenil se je s teatrom izzivati, tudi politično, tudi človeško. Stari Spelterini mora najti smisel svojim preteklim poletom, kot vsi iščejo smisel svojemu življenju, vse osebe v tej tragikomediji iščejo avtentično življenje, hočejo kakorkoli potrjevati svoja dejanja.
Preteklosti v bistvu ni. Vse se dogaja v hipu, sedaj, izzivi zgodovine nimajo moči vpliva na sedanjosti, niti ne morejo spreminjati eksistence, dosežki tehnike so že ta moment preteklost, uprta v prihodnost, to pa je le privid, utopija, kot je utopija sama preteklost. To je ena sama bitka današnjosti z jutri, stremljenje k smislu, ki je lahko viden, dosegljiv in uresničljiv, ali pa ne. Zato je tudi struktura samega Suterjevega dela večplastna, tolmačijo ga samo štiri igralci, ki se preoblačijo in poosebljajo različne like, vse ujete v ista iskanja, predani hrepenenju, vsi točno izrisani s svojimi tipičnimi potezami.
Gre, skratka, za verbalno uresničevanje dramatičnosti in komičnosti, besedno označevanje tragikomedije, ki sta jo dramaturgija Aleksandra Zorna in režija Borisa Kobala upesnila pretežno horizontalno, a skladno, tekoče, natančno. Kobal se je odločil za poetično vizijo nadgrajevanja in vsklajevanja posameznih prizorov, izbrisal je časovne niti, tako da čas ni bistvena kategorija, temelj vsemu je iskanje smisla, ki je utopičen, nedosegljiv, a kljub temu edina gonilna sila, ki lahko reši človeka pred vojno, odtujujočo tehniko in brezčustvenostjo. Tako je nastala igra, kjer se očitno vidijo režiserjeve preference do komičnih utrinkov, ob tem pa tudi njegov smisel za mero in skladno gradnjo dokaj težavne uprizoritvene podstave, ki terja veliko koncentracije in natančnosti, da ne bi zdrknila na čisto deklarativno raven. To je Kobalu brez dvoma uspelo, pri čemer se je poslužil adekvatnih prostorskih rešitev scenografa Tomaža Marolta in smiselno skrojenih kostumov Marije Vidau, pa sinkopirane in označujoče glasbe Lada Jakše.
Že prej smo zapisali, da je šlo za težavno uprizoritev (nemara za uvodno premiero premalo bleščečo in značilno), ki je terjala, tudi od nastopajočih, prilagodljivost. Morali so igrati z nekaj tveganimi in zahtevnimi podtoni, tolmačiti različne osebe različno, a s sorodno karakteristiko – iskanjem smisla. Tako mladi, vihravi Spelterini Bineta Matoha, ves predan že obsedenemu hotenju navpičnega letenja, opoju brezzračnosti, kjer ne manjka življenjske ekstravagance in domišljavosti v čisto človeških zadevah, kot sta zaroka in poroka z Gertrudo, ki jo je Mira Lampe-Vujičić zaigrala z breztelesno telesnostjo (če nam je dovoljen ta paradoks), s hrepenenjem v brezkončnost, z brezčasno pojavnostjo severne vile, ki se v končnem prizoru pojavi na prizorišču na belem medvedu kot privid mladostne preteklosti in lepote. Vsi ti prizori mladosti so ujeti tudi v nekakšen spleen, ki ga očitno daje v presojo Bine Matoh še v vlogah hotelskega portirja Roberta in švedskega zrakoplovca Andrèeja, ki se na pravljičnem, brezčasovnem belem otoku sreča s Spelterinijem.
Starega Spelterinija, njegov 79. rojstni dan, je utelesil Stane Leban. S starčevsko sitnostjo, z nepriznavanjem tega, da gredo vsi njegovi pretekli podvigi v pozabo, z mislijo uprto v jutri, v utopijo, da še enkrat poleti čez Alpe, čeprav je to le malo mogoče. Zaprt v lepo bombažno okolje svojega hribovskega doma živi kot narodni heroj, vendar brez smisla, smisel je edino utopično obujanje oziroma udejanjanje preteklosti. In pa krčevit boj proti nepriznavanju tega časa, ki je bil in se lahko vrne samo v hrepenenju. Te nervoze starega Spelterinija mora prenašati stara Gertruda – Marjanca Krošl, njegova žena, daje jo migrena, a to ni edini razlog, da je pozabila na svoje mladostniško hrepenenje: v svojem možu hoče s spominjanjem na njegov rojstni dan obuditi čas, čas bivanja, a vse je brez smisla in uspeha, hrepenenje se lahko uresniči le v smrti. Smrti, ki ne zadeva poezije Pesnika. Ta ni ujet v časovne okvire, je univerzalen in žal ga Leban igra preveč premočrtno, preveč v sozvočju s svojo glavno vlogo Spelterinija, čeprav jo to najbrž tudi hoteno … Naj povemo še, da je Marjanca Krošl igrala tudi Jeanette (hotelsko sobarico), mrtvo morsko deklico in Hildo Kuckelkorn, pacientko v zdravilišču. Prav slednja je ena bistvenih »političnih« figur igre, saj prinaša spoznanje, da je tudi vojna, totalitaren sistem, kot je bil nacizem, stvar preteklosti …
Na klavirju je igral Ivan Mignozzi, dober in sočen prevod pa je oskrbel Lado Kralj. Na koncu lahko rečemo, da je ansambel PDG prizadevno ugriznil v jabolko in ustvaril tekočo ter skladno predstavo, ki učinkuje predvsem kot verbalno uskladiščenje sodobnih travm in razmišljanj, manj pa kot dinamična struktura odrske ponazoritve. Njena moč je predvsem v miselnih konstantah, protislovjih in filozofski dinamičnosti.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 14. 9. 1986.

tehnične opombe

Rekviziter Janko Česnik; v.d. oderskega mojstra Adrijan Vidmar; razsvetljevalec Samo Oblokar; frizerki Maura Delpin in Anka Kos; garderoberki Marija Berdon in Marija Uršič. Sceno in kostume za uprizoritev so izdelali: Boris Marc in Darko Fišer (mizarske delavnice) in Ljudmila Planinšek (šivalnica).

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.