Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Jean-Claude Grumberg

Modni salon

L'atélier

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Stjepan Čivčija
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

premiera

19. junij 1981

v medijih

PRIMORSKO DRAMSKO GLEDALIŠČE NOVA GORICA
JEAN-CLAUDE GRUMBERG: MODNI SALON


»Modni salon« (v izvirniku »L'Atélier«) Jeana-Clauda Grumberga je doživel krstno uprizoritev pred dvema letoma v pariškem Odéonu in kmalu prejel priznanja tako za besedilo kot za izvedbo. Primorsko dramsko gledališče torej posreduje – za naše razmere kar nenavadno hitro – ustrezno informacijo iz sodobne evropske dramatike in hkrati predstavlja avtorja srednje generacije (rojenega leta 1939), ki je na Francoskem že uveljavljen kot pisec dramskih besedil, a tudi – po tamkajšnji razmeroma pogosti navadi – kot njihov interpret.
»Modni salon« je razdeljen na deset prizorov, ki se dogodijo med letoma 1945 in 1952 v manjši pariški krojačnici in ki zadevajo življenje in usode ljudi, ki jih je naključje zbralo pri delu v njej. V ospredju dogajanja postavlja osebi, ki ju je minula vojna najbolj zaznamovala, mlado šivalko, Židinjo, katere mož je izginil v koncentracijskem taborišču, in lastnika krojačnice, prav tako Žida, ki je na svoje medvojno skrivaštvo ohranil nadvse travmatičen spomin, medtem ko so drugi nastopajoči zvečine le bolj ali manj ravnodušni opazovalci in komentatorji dogajanja, potrebni zato, da preteklost osrednjih oseb oziroma njihovo trenutno psihično življenje prihajata na dan kar najbolj neprisiljeno, spontano, v normalnem, skorajda banalnem okolju vsakodnevnih krojaških opravil. Žalostni, na trenutke tudi presunljivi usodi šivalke Simone in krojača Leona se torej luščita iz skrajnje realističnih, na pogled kar dokumentarnih izsekov iz vsakdanjika v šivalnici, in to ne kot izjemna, tragična primera, temveč le kot posebej osvetljena drobca v mozaiku življenja tako imenovanih malih ljudi. Ti usodi – in okolico, v kateri se razrivata – prikazuje Grumberg tako, da neprenehoma prepleta sentiment in humor, vznesenost in banalnost, pretresljive izpovedi in zabavne prepire, ne da bi ga pri tem preočitno zaneslo v to ali v drugo stran. Enakomerno je porazdeljena tudi kritičnost besedila: del je velja francoski oblasti, ki na hitro in na silo pozablja žrtve vojnih grozot, drugi del pa je namenjen nekaterim samim žrtvam, saj bi tudi krojač Leon najraje do kraja izbrisal medvojni čas in si zatisnil oči pred njegovimi posledicami. Srečno ravnovesje, s katerim se Grumberg giblje med turobnostjo in humornostjo, ne da bi zašel v razčustvovanost in šaljivost, in ki mu omogoča kritičnost brez preočitne tendencioznosti, daje igri »Modni salon« precejšnjo prepričljivost in dokajšnjo privlačnost.
Besedilo je v Primorskem dramskem gledališču – v prevodu Tite Simoniti, na prizorišču Nika Matula in v kostumih Ane Šfiligoj – režiral Zvone Šedlbauer v razvidni, če ne celo poudarjeni realistični igri, upoštevajoč vse njegove različne elemente in zaokrožujoč jih v precej skladno celoto. Pri tem je imel oporo v precej izenačeni igralski ekipi, tako v četverici šivalk, ki so ob Metki Franko v osrednji vlogi – učinkovale ustrezno tipizirano, a ne suho shematizirano (med njimi predvsem Alja Tkačeva in Breda Urbič), kot tudi v Jožetu Mrazu, ki je zahtevno vlogo lastnika krojačnice, Žida Leona, oblikoval s svojevrstno grotesknostjo, ko je bil hkrati šemast besedljivec in grozeč brezpomočnež.
*
Dve »veliki«, v vseh pogledih profesionalni in teatrske energije polni predstavi (»Dva gospoda iz Verone«, »Don Juan«), zanimiv in kakovosten primer iz sodobnega tujega dramskega ustvarjanja (»Modni salon«), manj posrečeno izbrano, a korektno izvedeno besedilo angleške dramatike (»Čigavo je moje življenje?«) in polomija z izvirno monodramo (»Izvolite, tovariš Marjan«) – takšen se kaže (predstave »Molči in bodi lepa« si kmalu po premieri žal ni bilo več mogoče ogledati) izkupiček letošnje sezone v Primorskem dramskem gledališču v Novi Gorici. Izkupiček, ki nikakor ni skromen in ki to gledališče in njegov – pametno in osvežujoče pomnožen – ansambel enakovredno vključuje v trenutno teatrsko dogajanje na Slovenskem.
Aleš Berger, Naši razgledi, 31. 7. 1981.

tehnične opombe

Odrski mojster Janko Česnik; razsvetljava Srdžan Štimac in Samo Oblokar; rekviziti Ljubo Bizjak; garderoba Marija Uršič in Marija Berdon; frizure Maura Delpin in Anka Kos; šivalnica Nevenka Colja in Ljudmila Planinšek.
Mizarska delavnica Boris Marc, Darko Fišer in Mario Bremec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.