Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Carlo Gozzi

Zeleni ptiček

L'augellin belvedere

Slovenska praizvedba

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje * Po napotkih avtorjevega sinopsisa je besedilo, ki ga govori Truffaldino, napisal Radoš Bolčina.

tehnika

  • Vodja predstave
    Simon Kovačič
  • Šepetalka
    Katja Robič
  • Tonski mojster
    Stojan Nemec

Igrajo

premiera

10. marec 2005

v medijih

TAKO PAČ JE
Komedija in pravljica v enem kosu? Če sta zraven še tragedija in satira, zabeljeni s filozofijo, potem sploh! Zeleni ptiček v SNG Drama nova Gorica


Spraševanje o smislu in nesmislu je samoumeven del našega vsakdanjika. Priznajte, včasih zna biti celo neskončno utrudljivo, pa čeprav se večinoma konča z vzdihom »tako pač je!« in sprejemanjem dejstev, kakršna pač že so. Glasovi v glavi, s katerimi imamo opraviti in ki rekonstruirajo naša pretekla dejanja, enostavno ne znajo pravilno napovedati dogodkov, ki bodo zaznamovali našo prihodnost. Zakaj je tako?
Eden mogočih odgovorov je, da se vedno in prevečkrat zanašamo zgolj na enega od načinov, s katerimi poskušamo napovedati prihodnost. Ta je praviloma logična analiza, sistem, ki zaradi ohranjanja lastne kredibilnosti mora izključiti preostala »orodja« zaznavanja (čute, čustva, intuicijo …) In čeprav sistemu uspe razložiti vse za nazaj in v teoriji marsikaj tudi napovedati, se to v resnici le malokrat zgodi. Izkaže se, da je zgolj konstrukt, ki s predpražnika spoznanja prepodi vse, kar ne sodi v njegovo domeno.
V gledališču je podobno. Večinoma imamo opraviti z zvrstmi, ki trdno razdelane in razvite izhajajo iz določenih izhodišč in zasledujejo natančne in vnaprej določene cilje, vse z željo potrditi, da je svet takšen in prav nič drugačen. Čeprav notranje trdne, logične in zaokrožene, se slej ko prej izkaže, da so zgolj poskus sestavljanja mreže dokončnih odgovorov. Zelo malo je zvrsti, ki se trudijo zajeti svet v celoti, z vsemi nasprotji, konflikti, kontrasti, neskladjem in neuravnoteženostjo, in tako dokazati, da pri vsej čarovniji ne gre le za eno od variant, pač pa vedno za skupek več praviloma nerazložljivih stališč, principov in logičnih sistemov. Da je življenje presečišče popolnoma različnih in nerazložljivih dejavnikov – prava srednja mera torej.
Sliši se »luzersko«. A na srečo ni vedno. Dokaz? Uprizoritev gledališke pravljice Carla Gozzija (1720-1806) v SNG Drama Nova Gorica v režiji Slobodana Unkovskega. Kot pravi dramaturginja uprizoritve Martina Mrhar, »v arhetipski zgodbi o odraščanju dvojčkov, kraljevih potomcev, in sta bila že ob rojstvu izpostavljena smrtni preizkušnji, nato pa ju usoda skozi številne zaplete in preizkušnje vodi do razkritja lastne identitete, Gozzi sooča različne filozofske nazore«. Dokazano slabe, saj se pokaže, da je filozofija, položena v usta sedemnajstletnih dvojčkov, popolnoma neuporabna v preizkušnjah vsakdanjega življenja, predvsem pa se pokaže kot papirnati produkt dekadentnega samoljubja.
Gozzijev svet je svet čudenja, radoživosti, igrivosti, je celovit kalejdoskop življenja, v katerem je vsakršna eksaktna filozofija dobra zgolj za zavijanje klobas. V njegovem svetu se gnetejo mesarji s svojimi ženami, zapuščenimi otroci, pravljična bitja, zlobne matere, izrojeni in pootročeni kralji, zelena jabolka, kamniti kipi, ki oživljajo in se zaljubijo … pravljično se meša s poučnim, sanjsko s konkretnim, fantastično z resničnim, tragično s komičnim … Vsega je dovolj in ničesar ni preveč, kaj šele premalo. Tudi čudežev, ki oba izgubljena otroka pripeljejo nazaj k svojim staršem, njuno mater osvobodijo iz osemnajstletne ječe, kaznujejo zlobne in z ljubeznijo nagradijo slabe … nikakor noče zmanjkati. Nazadnje vsak dobi, kar mu gre.
Režija Unkovskega odene igralske figure v kričav in pretiran igralski način, večkrat že povsem na meji marionetnega, pusti jih spregovoriti v sočnem, duhovitem, tudi prostaškem in robato duhovitem jeziku (odličen prevod Srečka Fišerja). Nežno je pri njem izrazito nežno, zloba dvakrat podčrtana, sreča potencirana, hrepenenje čez vse povečano. Nabreklost in pretiranost, tudi patetičnost in vulgarnost so prevladujoče lastnosti junakov. Natančni v detajlih, prepričljivi v svojih jasnih značajskih črtah, telesno izraziti in sveži, nekonvencionalni, enostavno – magnet za gledanje. Naj gre za Primoža Pirnata, Alido Bevk, Laro P. Jankovič ali seveda Iva Barišiča, Radoša Bolčino in druge, njihove zgodbe so polne in sočne. To je tudi eden ključnih razlogov, da je režijski prevod Gozzijevega baročnega preobilja učinkovito prevlečen s fluidom sanjavosti in notranje logične zaokroženosti ter kljub baročni pretiranosti in fantastiki poln odrske verjetnosti.
In kaj ima pri vsem tem naslovni junak Zeleni ptiček? Ujet v ptičjo podobo, v kateri se je znašel začaran, je mladenič seveda nezadovoljen. Kljub svobodi, ki mu jo prinašajo krila, je vendarle človek na dveh nogah in takšen hoče tudi ostati. Torej si mora prirezati krila, se narediti nesvobodnega, da lahko šele prav uživa v svobodi. Več kot korak nazaj proti srednji poti, ki ga pripelje do dejstva, da je svoboden v nesvobodi. In to se zgodi z vsemi junaki; postanejo to, kar v resnici so. Hočeš nočeš trčijo od fakt »srednje mere«. Zadovoljni zgolj v pravljici, pa vendar.
Zeleni ptiček
Andrej Jaklič, Polet, Delo, 17. 3. 2005

tehnične opombe

Tehnični vodja Andrej Kovačič; rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič; odrska mojstra Darko Fišer in Staško Marinič; scenski tehniki Dean Petrovič, Božo Repič in Dominik Špacapan; vrviščarja Damir Ipavec in Ambrož Jakopič; odrska delavca Damijan Klanjšček in Jure Modic; lučna mojstra Renato Stergulc in Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Donatella Križaj; frizerka in lasuljarka Anka Strosar; garderoberke Mojca Makarovič (vodja), Jana Jakopič in Slavica Ličen; šivilje Nevenka Tomašević (vodja), Marinka Colja in Tatjana Kolenc; mizarja Ivan Ipavec (vodja) in Marko Ipavec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.