Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"»Kdor mi očita neusmiljenost, je sam preslaboten, da bi bil neusmiljen.«"

Ivan Cankar

Kralj na Betajnovi

2005

Drama v treh dejanjih

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora.

tehnika

  • Vodja predstave
    Boro Vujičić
  • Šepetalka
    Katja Robič
  • Tonski mojster
    Marko Slemenšek

Igrajo

premiera

09. junij 2005, Kromberk

o delu

»Pisati hočem kmečko dramo; tisti žalostni vsesplošni bankerot našega ljudstva, posebno po dolenjskih vaseh je nekaj tragičnega; vrši se počasi in komaj vidno, ali zato je še pretresljiveje. In malokdo vidi, koliko dramatičnega je v tem propadanju; ta strašna pasivnost je nekaj velikanskega. Mislil si boš morda, da pretiravam; ali meni se zdi, da vidim stvari dobro. Pomisli n. pr. – ali nismo mi vsi, – ti, Zupančič in jaz sinovi bankrotiranih ljudi? Polovica slovenskih študentov na Dunaju je na istem kakor mi!«
(Ivan Cankar v pismu Alojzu Kraigherju, avgusta 1900)

 

 

v medijih

Na odru je zaživela intenzivna, čista, le poldrugo uro dolga Betajnovska tragedija človeškega duha. Gotovo je, da si Bine Matoh vloge Kantorja ni zaželel čez noč, zdi se, da je v njem rasla in dozorevala dolga leta sicer blestečega igralskega ustvarjanja. Težko bi si zamislili bolj natančen in do sleherne besede in geste dodelan lik. V enako blesteči podobi je ob Kantorju navdušil Primož Pirnat v vlogi Maksa, ljubezni Kantorjeve hčere Francke, Marjuta Slamič, pa Ana Facchini kot mlada sorodnica Nina in celotna zasedba, Jože Hrovat, Mira Lampe-Vujičić, Branko Ličen, Miha Nemec, Milan Vodopivec, Alida Bevk, Dušanka Ristić, Nevenka Vrančič in Gorazd Jakomini. Skratka, v sinočnji premierni uprizoritvi Kralja na Betajnovi so bili njeni ustvarjalci kralji na gledališkem odru.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 10. 6. 2005

Novogoriška uprizoritev je bila tokrat postavljena na prosto, v nekdanje plesišče novogoriške industrijske cone. Propadajoče okolje je ponudilo odlično osnovo za igro, ki so jo igralci pod vodstvom Jaše Jamnika dodobra izkoristili. Bine Matoh kot Kantor in Primož Pirnat kot Maks sta bila ves čas enakovredna nasprotnika, polna nabitega čustvovanja in nenehnega odslikavanja nasprotnih značajev. Ostali igralci so ustvarili kuliso mlačnih, odvisnih in močnih oseb, kar je osrednja dva akterja še bolj izpostavilo v njunih prizadevanjih. Cankarjev Kralj na Betajnovi v sodobnih časih in dobrih sto let po nastanku drame še vedno ostaja tragična zgodba o prevelikih željah in majhnosti človeške osebnosti, je pripoved o politiki, ki ne izbira sredstev za dosego cilja, in je zgodba o tem, da dober politik ne more in ne sme imeti lastnega prepričanja ter sočutja do sočloveka.
Klara Krapež, Radio Slovenija I., 10. 6. 2005

V naslovni vlogi Jožefa Kantorja je Bine Matoh notranje dramatično in na zunaj srhljivo, domišljeno, natančno in brez patosa odigral ključni preskok od negotovega krajevnega oblastnika, ki ga na zunaj še ovirajo vsakršni plotovi, na znotraj pa nevarno razjeda slaba vest, do univerzalno brezvestnega in samozavestnega uresničevalca in orodja surove oblastniške »zgodbe o uspehu«, ki ve, da kdor hoče naprej, mora »preko gorkih človeških trupel«.
Slavko Pezdir, Delo, 15. 6. 2005

Vzeta kot celota pa je to vznemirljiva predstava in sugestivna osvežitev kanonskega dela slovenske dramatike in gledališča.
Barbara Orel, Dnevnik, 13. 6. 2005

Hecno, a Cankar je vsaj v nečem soroden brezobzirnim povzpetnikom: je nesmrten.
Andraž Gombač, Primorske novice, 10. 6. 2005

NADZOROVANO IN DOBRO
Premiera v SNG Nova Gorica

Tako v Mestnem gledališču ljubljanskem kot v SNG Nova Gorica so letošnjo sezono sklenili z uprizoritvijo domače dramske klasike Kralj na Betajnovi. Primerjava obeh, sicer precej različnih uprizoritev, seveda ni predmet tokratne ocene, bi pa bila zanimiva in mogoča, saj je spomin na ljubljansko premiero pred dvema mesecema še dovolj živ.
Novogoričani so se (kot se je v preteklih sezonah že večkrat zgodilo) odločili za ambietalno gledališko postavitev, tokrat na nekdanjem plesišču pri bazenu Kromberk. Od zoba časa načeta prhka fasada, ki je s treh strani obdajala prizorišče, večje okenske in vratne odprtine na levi in desni in zarjavela balkonska konstrukcija nad njimi so delovali primerno hladno, neprijetno, in s tem soustvarjali avtentično vzdušje, ki ga priklicuje temačna Cankarjeva predloga o lokalnem despotu Kantorju. Kralj na Betajnovi je v režiji Jaše Jamnika spregovoril brez posebnih režijskih intervencij, predvsem pa brez vsakršne (nasilne) aktualizacije ali tendencioznosti, zato pa – kljub precejšnjim okrajšavam besedila – s toliko bolj jasno opredeljenimi odnosi med protagonisti. Rezultat je homogena, igralsko disciplinirana, a intenzivna predstava brez nevarnih zdrsov v patetiko ali razčustvovanost.
Lektor Srečko Fišer je svoje delo izvrstno opravil. Cankarjev jezik je delno posodobil, in to popolnoma nenasilno. Cankarjeve besede so pri tem ohranile svojo moč, dialog pa je tekel bolj gladko, organsko, naravno, tudi v dramatično najbolj priostrenih trenutkih (na primer ob soočenju Kantorja in Maksa v drugem dejanju). Opazen delež je k uprizoritvi prispevala tudi Vasilija Fišer s premišljenim, stilno čistim, uravnoteženim izborom kostumov, celotno postavitev pa je pomenljivo zaznamovala z visoko nagrmadenimi gostilniškimi stoli v ozadju prizorišča.
Kar zadeva igralske kreacije, je treba najprej izpostaviti Bineta Matoha v magistralni vlogi Jožefa Kantorja. Kantor je v njegovi natančni interpretaciji razumsko superioren oblastnik, poosebljenje gospodovalne ostrine brez posebnega povzdigovanja glasu ali kakršnekoli teatralike. Z niansiranjem notranje napetosti se je prepričljvo sprehajal med zadržanim sarkazmom, skritim nemirom in perverzno samozavestjo zaradi »skritih adutov« v rokavu. Tudi Maks Krnec Primoža Pirnata je karakterno ostro izrisan lik, Kantorjev ne zelo simpatičen in malce zagrenjen antagonist, ki pa ostaja do konca zvest svojim moralnim načelom. Preostala igralska zasedba (Marjuta Slamič kot Francka, Miha Nemec kot Bernot, Branko Ličen kot stari Krnec, Alida Bevk kot Lužarica idr.) se zdi optimalna.
V spominu bosta ostali še dve presunljivi odrski sliki: Nina (Ana Facchini), ki joče in blede, potem ko Kantor odide z Bernotovo puško pokončat Maksa ter sam konec, v katerem režiser na prizorišču postopoma namnoži vse osebe, ki obkrožijo Kantorja, vodjo zbora (sic!), med zadnjim deklarativnim monologom.
Režija je tako brez »posebnih efektov«, zato pa z drobnimi poudarki podčrtala Cankarjevo misel in nam ga še enkrat odkrila kot našega najsodobnejšega in prav nič zaprašenega dramskega klasika. Racionalna, asketska in dobro narejena predstava.
Amelia Kraigher, Večer, 14. 6. 2005

festivali in gostovanja v tujini

Teden slovenske drame Kranj, 2006

opombe igralcev

V vlogo Lužarice je večkrat vskočila Helena Peršuh.

tehnične opombe

Uprizoritev je primerna za odigravanje v ambientu ali v dvorani.

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 12. 06. 2007 ob 10.00. SNG Nova Gorica
  • 29. 06. 2007 ob 21.00. Vojščica