Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Ko imaš krila, a se bojiš leteti"

Nina Mitrović

Ta postelja je prekratka ali Samo fragmenti

This Bed is too Short or Just Fragments

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Slovenska praizvedba Premiera 1. marca 2007. Predstava traja uro in dvajset minut in nima odmora.

premiera

01. marec 2007, KOT SNG Nova Gorica

v medijih

Ta postelja je prekratka ali samo fragment je pravzaprav hipertekst, v katerem se čas, prostor, dogajanje, liki, dialogi izmenjujejo brez zaporedja, v odsekanih filmskih sekvencah. /…/ Režiserka Ivana Djilas je razdrobljeno dogajanje uspela zlepiti v organsko celoto z domiselno mizansceno. Prehodi med prostori in časi so lahkotni, simultana igra je natančno tempirana. Občutje in delčki besedila krožijo med liki v hitrem, tekočem ritmu in ustvarjajo enoten psihološki prostor. Video in glasba učinkovito razmejujeta prostore in niansirata čustva. Dobra rešitev je sredinska postavitev odra. Na obeh straneh so ves čas prisotni tudi igralci. Gledalci tako dejansko dihajo intimo razgaljanja.
Lea Širok, RA Slovenija 1, 2.3.2007.

Fragmentarna členjenost besedila je tako rekoč do skrajnosti razvita na vseh ravneh: na nivoju zgodbe gre za skoraj nezdružljivo navezavo med umirajočim starcem in mladenko, ki v sebi nosi novo življenje, v okviru dramske topografije zgodba prehaja od skrajnih, klavstrofobično zaprtih interierjev bolnišnice ali stranišča do javnih prizorišč, kakršen je zanikrn mestni bar. Na kronološki ravni pa ne gre zgolj za mešanje sosledja med prizori, temveč tudi za dejstvo, da se sedanjost ves čas odvija skozi govorico preteklosti, ki vdira v zdajšnjost dramskih oseb v obliki neštetih strahov pred tem, kar šele prihaja. Negotovost, izkušnja, ki v času človeške izgube ne le drugega, temveč tudi samega sebe, vse bolj obvladuje naš prostor in čas, tako prežema celotno dramsko dogajanje in je tisti element, ki povsem protislovne fragmente veže v dramsko celoto. Režiserka Ivana Djilas je s pomočjo scenografa Branka Hojnika prizorišče organizirala centralno, kot nekakšen tir, celo neke vrste sprehajalno stezo, na katero igralci vstopajo iz avditorija in se vanj tudi vračajo. Tako je dramsko razprtost, dualni konflikt, premestila tudi na raven samega gledališkega dogodka kot hkratno ločnico in neizogibno povezanost med igralcem in gledalcem. Dvopolnost dramske strukture je še potencirala z umestitvijo drame na oba konca prizorišča in vključevanjem videa kot dodatnega komentatorja dogajanja. Sorazmerno obsežen igralski ansambel, ki pa zaradi premišljene mizanscene za minimalistično, komorno prizorišče niti za trenutek ni moteč, je kljub zapleteni dramaturgiji uspel vsem likom vdihniti živost, polnokrvno življenjskost.
Ignacija J. Fridl, Dnevnik, 5.3.2007.

Ivo Barišič iz lika spretno izlušči zamirajočo človečnost, toplino, ki v strahu pred smrtjo vseskozi beži v zajedljiv cinizem. Ve, da mu medicina ne more več pomagati. Še več, do njegovega umiranja je "strokovno" hladna. V rafale obešenjaškega humorja vseskozi vpleta drobce takšnih in drugačnih intimnih zgodb, ki sporočajo le eno: življenje je tu, da ga živimo.
Andraž Gombač, Primorske novice, 5.3.2007.

Toma odigra Ivo Barišič; pri tem se telesno, z upognjenostjo, malo zgleduje pri svoji vlogi senilneža iz Kobilic, le da je zdaj bistveno manj načet in predvsem nabrit, tudi žlehten. Nekajkrat tudi ves besen, ko plane ven potlačevano, pa prestrašen pred zadnjo skrivnostjo in takrat najbolj nežen, sentimentalen. Ves čas pa je pred nami natančno in premišljeno izrisana figura simpatičnega, tudi izmodrenega in malo prefriganega, kolikor mu moči dopuščajo živahnega starčka.
Na drugi strani je Pet; Radoš Bolčina ga prižene na rob blaznosti, divje ljubosumnosti, ves čas je v krču, negotov, zavisten, pa spet suveren in mačoiden, tip, ki težko obvladuje lastne emocije. Med njima je Irene Helene Peršuh, nekako trpna in skoraj žrtev v celi kolobociji, v vrtoglavem in neobvladljivem plesu pričakovanj drugih, sposobna silne miline in razneženosti, vendar pa mestoma kot da odsotna, kot zaradi nemoči že odmaknjena …
Novogoriška uprizoritev je intenzivna, premišljena in izredno učinkovita; režija je našla način, kako vzdržati mestoma vrtoglavo pospešen tempo in pri tem ne izgubiti pretresljivosti dramske predloge.
Matej Bogataj, Delo, 5.3.2007.



Ivo Barišič je z mojstrskim igralskim pristopom realistično, a brez vsakršnega patosa prikazal umirajočega Toma, ki zna s sarkastično duhovitostjo spregovoriti o svoji bolezni in bližnjem koncu, sočasno pa noče umreti. Irene pa je Helena Peršuh sprva ovila v resignirano dekle, ki ni nikdar prepričana o tem, kar dela, potem pa jo je preobrazila v preudarnejšo osebo, ki se jasneje zazre v življenje pred seboj. Zapito mamo je v alkoholne nebrzdanosti zarisala Teja Glažar, polna odrske energije.
Iva Koršič, Novi glas, 9. 3. 2007

nagrade

  • Ivana Djilas - nagrada za režijo, 17. Marulićevi dnevi, Split, 2007
  • Nina Mitrović - nagrada za najboljše uprozorjeno besedilo, 17. Marulićevi dnevi, Split, 2007
  • Branko Hojnik - nagrada za scenografijo, 17. Marulićevi dnevi, Split, 2007
  • Samo Oblokar - nagrada za oblikovanje luči, 17. Marulićevi dnevi, Split, 2007
  • Helena Peršuh - nagrada Združenja dramskih umetnikov Slovenije za igralske dosežke v letu 2007 med drugim tudi za vlogo Irene

festivali in gostovanja v tujini

17. Maruličevi dnevi, mednarodni festival hrvaške drame in avtorskega gledališča, april 2007

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.