Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"»... srce je velika njiva: ko pokosim, mora spet zrasti ...«"

Ciril Kosmač

Pogovori, samogovori

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 1 uro in 25 minut in nima odmora. Predstava je vključena v tekmovalni program 45. Borštnikovega srečanja.

Igrajo

premiera

08. april 2010, SNG Nova Gorica

o delu

Pisatelj Ciril Kosmač je v svojih delih z globoko občutljivostjo spregovoril o rodnih krajih in ljudeh, o primorskem človeku, njegovi ljubezni do domačije in materinega jezika, stiskah in upanju v različnih zgodovinskih okoliščinah. Čeprav ni nikoli pisal za gledališče, s svojimi deli vedno znova navdihuje gledališke ustvarjalce – na novogoriškem odru sta doslej že zaživeli Balada o trobenti in oblaku ter Tistega lepega dne, ob 100. obletnici rojstva pa je Srečko Fišer po motivih in odlomkih iz Kosmačevih besedil (Življenje in delo Venca Poviškaja, Pomladni dan, Balada o trobenti in oblaku, Tantadruj, Realizem in fantastika) oblikoval odrsko priredbo Pogovori, samogovori.
Kosmačeva literatura vstopa na oder v obliki dveh samostojnih, a notranje povezanih gledaliških besedil, ki ju uprizarjajo isti štirje interpreti. Prvo odslikava pisateljevo notranjo pokrajino, njegova premišljevanja, dvome in zafrkljive komentarje, drugo se vrti okrog smešno nesrečne življenjske zgodbe Venca Poviškaja, enega izmed značilnih pisateljevih vaških posebnežev.

v medijih

Stoletnica rojstva enega največjih slovenskih pisateljev prejšnjega stoletja je bila povod in vzgib Srečku Fišerju, da se je lotil odrske priredbe nekaterih njegovih motivov in besedil. Izbral je Življenje in delo Venca Poviškaja, Pomladni dan, Balado o trobenti in oblaku, Tantadruja in Realizem in fantastika. Fišer je posamezne dele iz omenjenih besedil povezal v novo, samostojno zgodbo, pravzaprav dve zgodbi oziroma vzporedni dogajanji. Prvo razgrinja pisateljeve premisleke in razmisleke, njegov notranji svet, to so samogovori. Drugo pa so pogovori med interpreti, skozi katere se zarisuje življenjska zgodba vaškega preprosteža Venca Poviškaja. Zgodbo je avtor v pripovedovanje položil štirim interpretom – osebam, vzetim iz Življenja in dela Venca Poviškaja, Petru, Izidorju, Mojzesu in Zinki. Vendar to niso Kosmačevi liki, čeprav govorijo njegove besede. Z izjemnim zavedanjem vsake izgovorjene besede in misli so jih izvrstno upodobili Iztok Mlakar, Helena Peršuh, Kristjan Guček in Branko Ličen, ki so mojstrsko odrsko priredbo Kosmačevih motivov, avtorja Srečka Fišerja, gledalstvu približali do te mere, da je z lahkoto stopilo v pisateljev svet. Literarna predloga je sicer zelo težka, vendar zanimiva in dinamična. Režiser Jaša Jamnik je v ospredje postavil igralce. Vsi štirje so ves čas na odru, postavljeni sicer v ozek okvir enega prostora, ki pa s preprosto, stilizirano in hkrati domišljeno sceno, delo Jožeta Logarja, ustvarja vtis mnogo širšega odprtega prostora do dogajanja. V krstni uprizoritvi Pogovori, samogovori Slovenskega narodnega gledališča Nova gorica so, to je zagotovo, prav vsi njeni snovalci imenitno opravili svoje delo in ustvarili mnogo več, kot dostojen homage veličin Kosmačevega pisateljskega dela. /…/

Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 9. aprila 2010


/…/ Štirje interpreti – Iztok Mlakar, Branko Ličen, Kristijan Guček in Helena Peršuh – so se v poldrugi uri mojstrsko levili iz Kosmača v njegove junake in spet v Kosmača ter tako ljubiteljem gledališča na edinstven način naslikali čas in okoliščine, ki jih je Kosmač opisoval v svojih delih. Od zapostavljenih in zasmehovanih podeželskih likov, do proletarcev in proletariat zaverovanih, tistih, ki so omejene izkoristili in se z izkoriščanjem sami omejili, oziroma ujeli v mrežo laži in nesreče. /…/ Kosmača in njegovo delo pa so lahko obiskovalci spoznali tudi skozi razstavo Ciril Kosmač v novogoriškem gledališču, ki sta jo ob premieri postavili v Rotundi Ana Kržišnik in Martina Mrhar.

Primož Troha, Televizija Primorka, 9. aprila 2010


Novogoriško gledališče je okrogli obletnici rojstva in smrti priljubljenega primorskega književnika Cirila Kosmača (1910–1980) ustvarjalno zaznamovalo in počastilo z izvirno avtorsko izbiro in odrsko priredbo umetnikovih pripovednih besedil (Pomladni dan 1950, Balada o trobenti in oblaku 1956/7, Tantadruj 1959, Realizem in fantastika 1980 ter Življenje in delo Venca Poviškaja 1937), kakor so bila prvič objavljena v literarnih revijah Avtor gledališke priredbe Srečko Fišer, ki je za sezono 2000/01 v novogoriškem gledališču pripravil že tudi uspešno odrsko priredbo Kosmačevega filmskega scenarija Tistega lepega dne (Pesem in pevci), je v novo uprizoritveno celoto pod pomenljivim naslovom Pogovori, samogovori združil in smiselno povezal »samogovorni« lirski oz. osebnoizpovedni in esejistično-meditativni del o pisatelju (njegovih notranjih samospraševanjih in dvomih s samoposmehljivimi komentarji občutljivega in negotovega umetnika ter spodbudami njegove Muze od zunaj) ter »pogovorni« dramatizirani del, v katerem je z avtorsko »odrsko parafrazo« novele Življenje in delo Venca Poviškaja odrsko prepričljivo oživil moč, aktualnost in univerzalnost Kosmačeve žlahtno ljudske besedne umetnosti. Časovno je dogajanje postavil v leta »okrog 1955–1960«, krajevno pa v »podeželsko, boljkone abstraktno gostilno«, kjer se v skladu s slovensko tradicijo lahko razmahne tako umetnikov notranji svet kakor tudi polnokrvni značaji podeželskih slehernikov iz umetnikove novele.
Režiser Jaša Jamnik je ob sodelovanju dramaturginje Martine Mrhar ter svetovalke za jezik Alide Bevk tenkočutno in spoštljivo poskrbel za celostno oživljanje primerno odprtega odrskega vzdušja, v katerem je lahko dovolj zgovorno in razumljivo zaživel tako notranje razgibani (ter na »glasove« treh Interpretov in Muze razčlenjeni) svet vseskozi dvomljivega in negotovega literarnega umetnika, kakor tudi njegova izbrana literarna dragotina o življenjskih »usodah« t. i. malih ljudi s podeželja, v kateri se izkaže, da v poslednji Venčevi življenjski odločitvi in tragičnemu dejanju svoj delež sokrivde prepoznajo vsi trije bližnji sopotniki vaškega posebneža (Izidor, Moj Jezus in Zinka). Vsakdo torej, po Kosmaču, Fišerju in Jamniku, svobodno razpolaga z lastno »usodo« in jo oblikuje, a vsakdo – hote ali nehote – vpliva tudi na »usode« bližnjih. Za abstraktno stilizirano in razprto prizorišče starosvetne podeželske krčme (s poudarjenimi navpičnicami sten), ki omogoča hipne preskoke iz interierja v eksterier ter iz resničnosti v domišljijski svet, je poskrbel scenograf Jože Logar. Za zgodovinsko, socialno in značajsko pomenljive kostume pa Maja Ballund. Nerealistično in domišljijsko razprtost ter krhko in nežno »tkanje« vzdušja uprizoritve je z zvočnimi poudarki spodbujala in razvijala tudi glasba Gregorja Strniše.
Kvartet igralskih protagonistov se je tokrat znašel pred zahtevno nalogo mestoma zgolj oratorskega posredovanja izbranih Kosmačevih lirskih, meditativnih in pripovednih besedil ter mestoma polnokrvnega odrskega oživljanja izbranih literarnih oseb. Najpomembnejši in najprepričljivejši delež k celoti je zagotovo prispeval Iztok Mlakar v vlogah Prvega interpreta, (pisatelja) Petra in samomorilskega vaškega posebneža Venca Poviškaja, ki je zrelo in zadržano oživil tako notranjo krhkost in negotovost ter zmagovito vero literarnega umetnika v življenje in večno lepoto, kakor tudi dobrodušno življenjsko izvrženost, odrinjenost in nezadoščenost standardno nerazumljenega vaškega obrobneža Venca. V vlogah pisateljeve Muze in Vencove nesojene neveste Zinke je odrske pojavnosti umetniškega zanosa in polnokrvne življenjske prizemljenosti dodatno bogatila in poglabljala Helena Peršuh. Drugega interpreta in mlajšega podeželskega proletarca Izidorja je prispeval Kristijan Guček, Tretjega interpreta in tudi od samousmiljenja tragikomično ostarelega Mojega Jezusa pa Branko Ličen.

Slavko Pezdir, Delo, 10.4.2010


Pogovori, samogovori Srečka Fišerja, tako rekoč hišnega avtorja novogoriškega gledališča, dajejo sprva vtis eksperimenta z ne povsem napovedljivim izidom. Metoda te kolažne strukture izbranih odlomkov iz revijalnih objav Cirila Kosmača (ta je kot avtor zasedel novogoriški oder že leta 1977 in 2000) želi ob stoletnici pisateljevega rojstva preseči komemorativni zven in poiskati podobo za dramsko zamisel, ki je v resnici abstraktna in manj opredeljena. Toda Fišerjeva dramska kompozicija v resnici vsebuje natančno vizijo odrske izpeljave. Misel postavitve nakazuje scenska zasnova Jožeta Logarja: oder je s podolžno steno razdeljen na polovici, ki sta si skoraj, a ne povsem zrcalni. Dilem, ki jih to odpre, je več: kako blizu »originalu« mora biti njegov odrski odsev, da učinkuje; ali ni sleherni biografski odsev le približek izvirnika, pa komaj kaj več od tega? Scena tako govori svojo zgodbo in podvomi v tako imenovano verodostojnost pojma biografske resnice na odru sploh, še zlasti, če jo poskuša razvozlati oko človeka, ki je obremenjen z različnimi stališči in predsodki (fragmentarni zvoki na meji akustičnega minimalizma in elektronske glasbe Gregorja Strniše evocirajo slog sodelovanj A. Nota in R. Sakamota).
Režiser Jaša Jamnik z dramaturginjo Martino Mrhar uprizarja predlogo brez preoblikovalskih namer. Govorci v lirično-esejističnem uvodu interpretirajo in analizirajo Kosmačeve notranje dileme in razmeroma uspešno najdevajo ton, ki ne bi zvenel papirnato. Vsi z visoko artikulirano kulturo govora (delež jezikovne svetovalke Alide Bevk je opazen) spuščajo v ospredje literaturo in poudarek na njej (televizijski trend gre v drugo smer), s čim manj didaktike, ki bi priskutila; režija jih dinamizira. Muza Helene Peršuh se naposled zlekne na mizo v ozadju; papirje med izmeničnim izpisovanjem literarnozgodovinskih dejstev o Kosmaču silovito potegnjen iz pisalnega stroja, kljub temu pa Muza nemoteno pripoveduje zgodbo naprej. Po vsem intelektualnem naporu trije »modreci« družno sedejo na rob mize.
Shematizirano povzetje novele Življenje in delo Venca Poviškaja (1937), ki sledi, se razvije v igralski stampedo prestopanja med fiktivnimi in realnimi vlogami. Ta sproščena, ne žugajoča ali moralizatorska ura o Kosmaču priteguje. Nad ponazarjanimi liki kot bič božji visi usoda (to obudi spomin na Jamnikovo postavitev Ni tako slabo kot zgleda iz leta 1998 v tedaj še Primorskem dramskem gledališču), kot denimo izločenost iz »normalnosti« nad vaškim izjemnežem Vencem. Toda fatalizem se sredi obešenjaške gostilniške razvezanosti ne bori proti usodi, ampak jo le trpno objokuje (najdlje od vitalizma je gromki objokovalec Moj Jezus Branka Lična). Kristijan Guček kot enoroki in enooki socialist, ki v spodnji majici spomni na duh italijanskega neorealističnega filma (tudi kostumi Maje Ballund črpajo iz teh potez), lahko po moško useka le še z glavo in kompenzira telesni manko tudi z idejo sv. Rozine. Zinka se ogreva za Petra, ki razume stvari duše, torej tudi njo – Iztok Mlakar menjava govorne, telesne prezence in načine čustvovanja, pa naj »govori« Kosmača, pisatelja Petra ali Venca, pobratima Kosmačevega Tantadruja, ki se vse do konca na mladi brestovi veji zaman navaja nase.
Angažiranost je v oklepaju, kot je namesto vina v bokalih, ki jih prinaša natakarica, le voda. Vse v priliki o Vencu, ki prestopa tradicijo socialnega realizma s tesnobo ob nemožnosti svobodne življenjske izbire, je pred nami tu in zdaj, hkrati pa se ne pusti prijeti in je stvar tega, kar dopiše lastna zaznava. Objektivna biografska resnica ni na odru nič manj izmuzljiva, tudi režijski postopek pristaja na mnoštvo odsevov in na njihovo izmuzljivost, celo opozarja nanje in se bliža Kosmaču po manj konvencionalni poti. Presenetljiv presežek.

Primož Jesenko, Dnevnik, 12. aprila 2010.


Čeprav Ciril Kosmač ni pisal za gledališče, je zelo navdihoval tudi gledališke ustvarjalce. V Novi Gorici je že pustil močan pečat, saj sta dve uprizoritvi njegovih del Balada o trobenti in oblaku (režija Janez Povše, 1977) in Tistega lepega dne (režija Boris Kobal, 2000) doživeli izjemen uspeh. Kar ne čudi.
Kot mojster besede, sodoben svetovljan, a obenem tradicionalno navezan na svoj kraj, je iskrive in izbrušene dialoge polagal v usta običajnim ljudem, v katerih pa se zrcali ves univerzum človeške duše. V usta istih ljudi in za iste ljudi, s katerimi je živel, dihal, bil neločljivo povezan.
Srečko Fišer je v Pogovore, samogovore strnil odlomke iz Kosmačevih del Balada o trobenti in oblaku, Pomladni dan, Tantadruj, Realizem in fantastika ter Življenje in delo Venca Poviškaja, iz katerih veje razgiban (in tudi razklan) Kosmačev notranji svet, poln navdiha in vere v življenje, a obenem negotovosti, dvomov in samoizpraševanj. V prvem delu ga polnokrvno oživijo trije Interpreti (Iztok Mlakar, Kristijan Guček in Branko Ličen) in Muza (Helena Peršuh). Skozi njihove (njegove) »samogovore« se razgali ves Kosmač – od zanosa, ko pravi: »Redko, a se zgodi: pride trenutek zanosa, ki človeka poveliča, da stopi iz sebe in se dvigne tako visoko, da ga vesoljstvo sprejme vase,« do prepada: »... in potem padam in padam in vem, da ne bom nikdar dosegel dna, ker ga ni.« Oživi njegov odnos do domačega kraja, do sebe (»Kdo sem? Ta, ki stoji pred zrcalom, ali tisti v zrcalu«?) in do svojega dela (»Ali sem sin, ki so mu ubili očeta, ali sem pisatelj, ki je zadovoljen, da lahko tako od blizu motri sina, ki so mu ubili očeta?«), do ljudi (»Tudi navadni ljudje so nenavadni. In nenavadni so večkrat prav navadni«) in povezanost s soljudmi, s katerimi se skupaj zlije v svoje literarne junake: »Sem nemara nekakšen transformator, ki skozenj tečejo žice tujih življenj, da se v meni prižigajo?« Pred gledalca stopi Kosmač s poglobljenostjo, optimizmom, pogumom, negotovostjo, krhkostjo, pa tudi samoironijo, ki je najbolj izpričana v Intervjuju.
Fišer je z režiserjem Jašo Jamnikom, dramaturginjo Martino Mrhar in ostalimi sodelavci samogovore »naravno« prelil v drugi del, kjer Interpreti in Muza prevzamejo vloge pisatelja Petra in posebneža Venca (oba Mlakar), vaškega proletarca Izidorja (Guček), Zinke (Peršuh) in Ljubega Jezusa (Ličen), ki v gostilni podoživljajo samomor Venca Poviškaja, umsko omejenega odrinjenca, in svoje vloge v Vencevem življenju in pri njegovem tragičnem dejanju. Če se po eni strani vsi branijo, da je vsak odgovoren za lastno usodo, se postopoma dokopljejo do spoznanja, da je vsak prav tako soodgovoren tudi za usodo soljudi. Tragika drugega nikoli ni zgolj njegova lastna. Z uprizoritvijo izvirne priredbe se je SNG na iskren in zelo primeren način poklonil Kosmaču in potrdil žlahtnost in moč njegovega ustvarjanja. Na učinkoviti stilizirani sceni (Jože Logar) in ob minimalistični glasbeni podlagi Gregorja Strniše je najbolj izpostavljeni Mlakar zelo suvereno in pretanjeno oblikoval vloge, v katerih je izpostavil Interpretov (Kosmačev) idealizem in Vencevo nerazumljenost in odrinjenost. Prav tako prepričljivo je »nadzemskost« Muze in njeno nasprotje, »prizemljenost« nesojene Venceve neveste Zinke, odigrala Peršuhova. Enako zaslužna za to, da je igralski ansambel »dihal z enimi pljuči« in Pogovore, samogovore oblikoval v tehtno sklenjeno celoto, sta bila mladi, a zelo suveren Guček in izkušeni Ličen.

Mitja Marussig, Primorske novice, 12. aprila 2010

nagrade

  • Kristijan Guček - Priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2010 za vlogi Interpreta in Izidorja

festivali in gostovanja v tujini

Borštnikovo srečanje, Maribor, 2010

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 08. 04. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. PREMIERA. Za abonma Premiera in Izven.
  • 09. 04. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Petek, Konto in Izven.
  • 17. 04. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota, Konto in Izven.
  • 21. 04. 2010 ob 20.00. Kinogledališče Tolmin
  • 05. 05. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sreda, Konto in Izven.
  • 08. 05. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Sobota A, Konto in Izven.
  • 13. 05. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za abonma Četrtek, Konto in Izven.
  • 01. 06. 2010 ob 11.00. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 28. 09. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Leto 2010, Kosmačevo leto. V počastitev rojstnega dne Cirila Kosmača. Brezplačne vstopnice.
  • 29. 09. 2010 ob 12.15. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 04. 10. 2010 ob 11.10. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 06. 10. 2010 ob 11.10. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 08. 10. 2010 ob 20.00. SNG Nova Gorica. Za Konto in Izven.
  • 14. 10. 2010 ob 12.15. SNG Nova Gorica. Za Šolo.
  • 18. 10. 2010 ob 20.00. 45. festival Borštnikovo srečanje
  • 25. 10. 2010 ob 20.00. Kosovelov dom Sežana
  • 06. 11. 2010 ob 19.30. Slovensko ljudsko gledališče Celje
  • 13. 01. 2011 ob 19.30. Rudniška dvorana Idrija