Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Jean Giraudoux

Ondina

Ondine

Prva slovenska uprizoritev. Tragikomična pravljica o vodni vili.

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava traja 2 uri in 15 minut in ima odmor.

Igrajo

premiera

12. maj 2016, SNG Nova Gorica, veliki oder

o delu

Avgust in Evgenija, siromašna zakonca, ki živita v ribiški koči ob jezeru, sta po izgubi hčerke našla na bregu jezera nenavadno deklico, ki sta jo poimenovala Ondina. Impulzivno, iskreno, čarobno bitje vode s svojo muhavostjo in nepredvidljivostjo povzroča krušnima staršema velike skrbi, a s prihodom viteza v bleščečem oklepu se vse spremeni. Ondina se zaljubi in se kljub opozorilom svojih vodnih prijateljev odloči, da se bo poročila. Tako se začne strastna ljubezenska zgodba, v kateri eterično spiritualno bitje trči ob človeške zdrahe in bedne prevare. Vilinski kralj diskretno spremlja njene muke in ji slednjič ponudi izgubo spomina kot najprijaznejšo odvezo.

Giraudoux je inteligentno izpisal poetično, a teatrsko izzivalno besedilo. Inventivna, pravljična, radostna, a tudi otožna igra razgalja na videz nenavadno resna stremljenja pritlehnih figur in tako odraža avtorjev pogled na absurdnost človeškega bivanja. Ondina temelji na srednjeveški nemški pravljici o vitezu, ki se zaljubi v morsko nimfo, Giraudoux pa raziskuje plime in oseke človeških strasti ter romantične predstave o možnosti idealne in trajne ljubezni ter tematizira razdvojenost človeka med svobodnim duhom, ki ga pooseblja Ondina, in uklenjenostjo v družbene konvencije, v kakršnih junakinja nikakor ne more zaživeti. Ta čarobna igra je bila nekaj desetletij pozabljena tako v Franciji kot drugod. Morda zato, ker je preveč sanjava, ker so njene metafore preveč eterične za konfrontacijo z nasiljem, ki nas danes obdaja, ali pa preprosto zato, ker je njena izvorna zasedba preobsežna.

Režiser Janusz Kica je v našem gledališču ustvaril že vrsto izjemnih predstav, med njimi Sen kresne noči (zanj je prejel Borštnikovo nagrado za režijo 2003), ki podobno kot Ondina ali besedila, ki jih je režiral v drugih gledališčih, na primer Vihar ali Peer Gynt, kipijo od potenciala čarobnega spajanja, dramskih, glasbenih, plesnih in vizualnih gledaliških prvin; Kica jih zna uprizoriti inventivno in obenem disciplinirano.

Gledališki list

v medijih

Režijska palica je bila tokrat v rokah priznanega režiserja Janusza Kice, ki je v SNG Nova Gorica v preteklosti že ustvaril nekaj odmevnih predstavil. Z njemu lastno senzibilno poetiko je zahtevno besedilo, ki je na novogoriškem odru doživelo krstno slovensko uprizoritev, ob stilizirani, a monumentalni scenografiji Marka Japlja, izvirno povedni kostumografiji Bjanke Adžić Ursulov, glasbi Artura Annecchina in svetlobi Sama Oblokarja oblikoval gledališki spektakel, katerega srce je tako rekoč celotni igralski ansambel SNG Nova Gorica. Na čelu z Arno Hadžialjević v vlogi Ondine in Nejca Cijana Garlattija v vlogi Viteza, ki blestita z izpovedno in igralsko energijo. Ob njiju Urška Taufer v vlogi Berte, dela ljubezenskega trikotnika, Radoš Bolčina v vlogi vodnega kralja in prav vseh ostalih dvanajst igralcev, ki so imenitno dopolnili celotno sliko. S predstavo Ondina je SNG Nova Gorica sezono sklenilo v velikem slogu.
Ingrid Kašca Bucik, Radio Koper, 13. maja 2016


Sijajen zaključek sezone v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici. /.../

Režiser Janusz Kica je dobro vedel, čemu gre naproti: drznemu in v času izražanja vsakršnih družbenih alienacijskih sindromov tveganemu dejanju - človeka spet soočiti s samomorilsko pozabo na ljubezen. Kica je ohranil zaris klasične dramske gradnje, tudi posegi v tekst niso bili posejani z radikalnimi rezi, nasprotno, s filigransko natančnostjo in zvestobo pisni predlogi je vodil predstavo na treh različno izpostavljenih, a v homogeno celoto zmesenih ravneh. Prvič: raven mitološkega, nadnaravnega, pravljičnega (kajti predstava je konec koncev čisto posebne vrste pravljica o ljubezni). Drugič: raven vsebinskega, duhovnega in filozofskega kontrapunkta materialnim zablodam sodobnega časa s fabulativno jasnim zarisom. Tretjič: spektakelska organizacija predstave, ki z mnogimi sugestivnimi prizori poudarja izčiščen lirizem (pri tem je imel režiser izdatno pomoč scenografa Marka Japlja in kostumografinje Bjanke Adžič Ursulov, da ne govorimo o lepem in sočnem prevodu Jake in Srečka Fišerja, ki nista zapadla skušnjavi po danes tako priročni žargonski oziroma dialektalni obarvanosti z osrednjeslovenskimi popačenkami, ampak sta ohranila izčiščen knjižni jezik, ki je bohotil vso svojo lepoto). Jasno, vsega tega režiser ne bi mogel izpeljati, ko ne bi s svojo zamislijo prepričal številnega igralskega ansambla. Arna Hadžialjević je bila Ondina, ki je izražala vse doslej povedano: v svoji hrepenenjski naivnosti vodne vile sončna in lahkotna, osupljivo fokusirana na eno samo misel, izraženo z verovanjem v lepoto, dobroto, ljubezen, privrženost ... A tudi brezkompromisna, pripravljena na boj za ljubezen, pripravljena na žrtvovanje sebe. A tudi neulovljiva, zato nevarna, zato prevratniško neomajna. V svoji poželjivosti celo mučna, celo nihajoča med razpoloženjskimi legami. Muhasta. A tudi poosebljena utopija tistega, kar je človek že lep čas izgubil. Hadžialjevićeva je ves čas izostreno predstavljala tisto polovico življenja, ki se ji poenostavljeno reče ženski hrepenenjski okvir, ta pa ni nujno v konfliktnem sobivanju z drugo polovico, moškim polom, kot je dokazala razvojna pot te sodobne pravljice. Nejc Cijan Garlatti je kot vitez Hans, v katerega se Ondina hipoma zaljubi, predstavnik tistega »nadvodnega« sveta, v katerem prevladujejo konvencije in ohlapnost, čustvena kompromisnost in površnost. Svojo nelahko vlogo je igralec vodil po robu privrženosti in dvoma, popolne zasvojenosti in odhodov, z nerazumevanjem, kdo Ondina je (moški pol), do odkritja, kaj vse pooseblja čudežno vodno bitje in kaj mu pomeni: pomeni mu ljubezen in s tem svobodo, kajti ujetost v popolno ljubezen je svoboda. Ta interpretativni lok, ki se je iz vehementnega postopaštva, razdražljivosti, ljubosumne poparjenosti zožil v tiho intimo končnega prizora, ko smrt in pozaba skleneta zgodbo, je bil dovršeno zaokrožen, kot tudi lik Berte, ki jo je Urška Taufer oblikovala zrelo premočrtno. Tauferjeva je bila kot vitezova obljubljena bodoča soproga strogo racionalna in ni izražala posebnih čustvenih muk, s čimer je bila odlična protiutež Ondini. Številno galerijo likov in tudi miniaturnih, a minuciozno oblikovanih vlog, so posredovali Matija Rupel, Helena Peršuh, Jože Hrovat, Blaž Valič, Kristijan Guček, Žiga Udir, Ana Facchini, Ivo Barišič, Radoš Bolčina (opazen doprinos, ki je napolnil oder z diferencirano naštudirano interpretacijo kar treh likov), Marjuta Slamič, Medea Novak, Andrijana Boškoska Batič in Andrej Zalesjak. Občinstvo je uprizoritev nagradilo z dolgotrajnim ploskanjem. Razumljivo! Odblesk ali odsev sveta, ki smo ga gledali skozi gladino jezera, nas je navdajal s sladkogrenkim spoznanjem, da pozabljamo na utopijo, jo tlačimo in pometamo v najbolj oddaljene kotičke naše duše in misli. Ljubezen pa, to je nesporno, rešuje pred večnim molkom in mrazom. Zakaj se ji sodobni človek odpoveduje? Ondina je v tem smislu neizprosen izpraševalec in kritik.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 15. maja 2016



Kica se besedila v prevodu Jake in Srečka Fišerja loteva prečiščeno, kolikor je besedilo, ki tako prepleta različne nivoje, sploh mogoče zgostiti in ogoliti, ob dramaturški asistenci Ane Kržišnik Blažica in Martine Mrhar. Scenografija Marka Japlja omogoča funkcionalne prehode med svetovi, odpre vertikalo, po kateri se gibljejo vodna bitja k nam in nazaj, in pri tem je nekaj prav čarobnih in očarljivih prizorov, zadaj je premični dvor, ki je zdaj postavljen v premični akvarij, spredaj odrček za hipotetično preigravanje ljubavne spletke. Kostumografija Bjanke Adžič Ursulov premišljeno izriše atribute svetov in posodobi ter prizemlji pravljično atmosfero; na eni strani glamurozna samozadostnost sodnije, na drugi skoraj verističen svet ponižnih ribičev, obkrožen z amorfnimi podvodnimi nimfami, zraven etiketa dvora, ki pohodi etiko in zadeve srca.
Boj med naturo in kulturo, med čustvi in njihovo usodnostjo se tako bojuje skozi ljubezenski mnogokotnik; Nejc Cijan Garlatti odigra samovšečnega in na vse strani razpetega viteza Hansa, ki ne brez patetike in zmedenosti oscilira med imperativom ljubezni in kariernimi odločitvami, Urška Taufer je skrivnostna, mračna in preračunljiva zaročenka, Matija Rupel pa pesnik, ki je očitno blizu resnici vodnega sveta in kot tak očitno v tako zastavljenem svetu močan protipol scaganemu vitezu. Nad in pred vsemi pa Ondina Arne Hadžialjević, krhka in odločna, energična in nepopustljiva, razen pred zahtevami srca, posebej še, kadar je treba njegovim najvišjim predstavnikom izpovedati resnico o svetu; močna in silovita vloga. Ob decentno odmerjeni podpori celotne igralske ekipe, ki, pogosto v več vlogah, predstavlja različne segmente sveta, od dvora do protičarovniškega tribunala, od vodenjakov z Radošem Bolčino kot njihovim kraljem in skrivnostnim prosperovskim iluzionistom na čelu do samovšečnosti in samozadostnosti sodišča.
Matej Bogataj, Delo, 16. maja 2016

 

Ondina je dramsko besedilo Jeana Giraudouxa iz leta 1939, ki v svežem prevodu Jake in Srečka Fišerja ob pomoči dramaturginj Ane Kržišnik Blažica in Martine Mrhar prinaša dramsko zgodbo o trku dveh svetov oziroma razredov – bajeslovnega/podvodnega in človeškega/dvornega. /.../ Igralska telesa z naborom izraznih možnosti, prav tako pa tudi ostale uprizoritvene elemente jemlje /uprizoritvena zasnova/ kot znake, ki naj bi posredovali pomen izvorne besedilne predloge. Gesta, rekvizit ali glasba nosijo svoje sporočilo ali metaforo, ki jo mora gledalec prepoznati, pri tem pa je njihov pomen fiksiran, kar obenem pomeni, da ni prevprašan. Na trenutke, zlasti v prizorih, ki so samonanašalni in odpirajo igro v igri, se želi uprizoritev sicer poigrati tudi s svojo realnostjo in je na ta način humorna v svoji dobesednosti, a v celoti vseeno korenini v veri v globino svoje metaforike. /.../ Čeprav Hans terja pravico po ločitvi obeh svetov, da bi bil malo sam na tem svetu, na dveh metrih višine med peklom in nebesi, v sebi ve, da bi še isti dan prvič okusil samoto. Stik, tako kot gledališki dogodek, pusti sled. Na koncu je smrt enega pozaba drugega. Zajeti zrak. Potopiti se. Pustiti vodi, da zalije pljuča. Zavesa se odpre. Takrat in tam se dihanje prične.
Rok Bozovičar, Radio Študent, 17. maja 2016


S slovensko praizvedbo Ondine, igre o prelepi vodni vili, ki z nadčloveško prodornostjo, razumskih spon odrešeno čustvenostjo in s pregrešno prostodušnostjo v človeški svet vnaša precej nemira in nemalo zmede, se je na veliki oder Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica vrnil režiser Janusz Kica. /.../ »Ondina je sen,« slišimo v predstavi in se spomnimo, da je Kica pred osemnajstimi leti na oder ljubljanske Drame postavil slovito uprizoritev Calderonove igre Življenje je sen, nekaj let pozneje pa na novogoriškega najprej Shakespearov Sen kresne noči in zatem še avtorsko priredbo Carrollove Alice.
Čarobno prepletanje vilinskega in stvarnega sveta režiser na istem odru nadaljuje z Ondino, ki jo je ob dramaturški pomoči Ane Kržišnik Blažica in Martine Mrhar oblikoval kot poetično in obenem družbenoangažirano igro na izčiščenem prostranem odru (za scenografijo je poskrbel Marko Japelj). Izkoriščena ni samo horizontala, marveč še bolj globina; oder se razteza od rampe, tokrat potisnjene čez nekaj prvih vrst v parter, vse do najglobljega kotička, odkoder na prizorišče stopajo najrazličnejša bitja.
V nenavadni, gostobesedni igri, ki se ponaša tako z liričnimi kakor hudomušnimi dialogi, se splete več ostrih nasprotij. Najočitnejši je kajpak trk človeškega in vilinskega sveta, se pa večkrat iz oči v oči soočijo tudi posamezniki docela različnih nravi. Številna bližnja srečanja nasprotij v tokratni uprizoritvi še podkrepi izrazito črno-belo kontrastiranje tako v scenografiji kakor kostumih, ki jih je oblikovala Bjanka Adžič Ursulov, pa tudi v glasbi Artura Annecchina, zdaj mehkobni, sanjavi, že naslednji hip pa domala balkansko žurerski, vselej ustrezni vrtoglavim dramskim preobratom. V njihovem osrčju je povečini naslovna junakinja, vodna vila Ondina, iz katere je Arna Hadžialjević ustvarila novo močno vlogo. Petnajstletnici, ki so jo še kot čisto majhno našli na obrežju jezera, zdaj pa se je razvila v postavno mladenko, eterično bitje v prosojni oblekici, igralka vešče vdihne široko paleto čustev, začenši s punčkasto vzhičenostjo in zaletavo navdušenostjo nad vsem mogočim, v uvodnem prizoru zlasti nad lepim, četudi butastim vitezom Hansom; Nejc Cijan Garlatti ga duhovito upodobi kot snobovskega, pavje našopirjenega plemenitaša v neudobnem oklepu, domala donkihotsko pojavo, ki pa se postopoma upeha na življenjskih razpotjih in izgublja nadzor nad lastnim ravnanjem. Najprej se sooči z Ondininima posvojiteljema, ribiškima zakoncema Evgenijo (Ana Facchini) in Avgustom (upokojeni igralec novogoriškega gledališča Ivo Barišič). Pred vitezom sta pohlevna in uslužna, pred Ondino pa se trudita biti stroga. Vendar obupujeta nad nemogočo, karseda muhasto dečvo, ki se silovito postavi v bran celo pokojni postrvi, malo prej oboževanega viteza, s katerim bi se na vrat na nos poročila, pa zgrožena zaradi njegove mesojedosti nemudoma označi za tepca. Ondina ne pozna ne napisanih ne nenapisanih družbenih pravil, kar jo v težave spravi zlasti ob njenem vstopu v svet dvorjanov in plemičev. Tu se sooči z vitezovo zaročenko Berto - Urška Taufer jo upodobi kot tudi navzven mračno, zlovešče, namrgodeno in odrezavo dekle. Da bi bila vse godlja še bolj zapletena in teatralna, se izkaže, da je »plemkinja« Berta pravzaprav izgubljena hči ribiškega para, ki je posvojil najdeno Ondino.
Ne samo nasprotja, igro zaznamujejo tudi nastopi v parih. Ob ribiškem in nesojenem Ondina - Hans sta tu še dobrodušna kraljica Izolda (Helena Peršuh) in muhasti, strogi, a pravični kralj Herkul (Jože Hrovat), vilinski poglavarski par upodobita Marjuta Slamič kot ledena ondinska kraljica in Radoš Bolčina kot šegavi, igrivi kralj čarovniških veščin in obenem neusmiljeni vladar vilinskega sveta, medtem ko Kristijan Guček in Žiga Udir upodobita par sodnikov, vzvišenih in brezčutnih japijev, častitljivih predstavnikov družbe, ki niti ne opazi, da se pod njenimi škornji v prah spreminja vse, kar je občutljivega in pristnega. Ideali se razblinijo kot milni mehurček.
Andraž Gombač, Primorske novice, 25. maja 2016 

nagrade

  • Nejc Cijan Garlatti - nagrada Sklada Staneta Severja 2016 za igralske dosežke v slovenskem poklicnem gledališču za vlogo Viteza Hansa
  • Arna Hadžialjević - priznanje ZDUS za igralske dosežke v letu 2016, med drugim tudi za vlogo Ondine

festivali in gostovanja v tujini

  • Festival Borštnikovo srečanje, Maribor, 2016


Komentarji
SNG Nova Gorica spodbuja razpravo uporabnikov o predstavah in o objavljeni vsebini na spletnih podstraneh predstav. Uporabnike pozivamo, da se pri komentiranju držite teme in upoštevate pravila govornega bontona. Tudi ostro kritiko ali nestrinjanje s posameznimi mnenji je mogoče izraziti brez osebnih napadov in žalitev. Neprimerne in žaljive vsebine bodo odstranjene.

Želim oddati komentar

Prikaži celoten spored za predstavo

  • 12. 05. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Premiera. Za abonma Premiera in Izven.
  • 13. 05. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Veliki oder, Konto in Izven.
  • 14. 05. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Sobota, Konto in Izven.
  • 25. 05. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Sreda, Konto in Izven.
  • 26. 05. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Četrtek, Konto in Izven.
  • 10. 06. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Petek, Konto, FaceTeater in Izven.
  • 11. 10. 2016 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Konto, Faceteater in Izven.
  • 18. 10. 2016 ob 20.30. Festival Borštnikovo srečanje, Maribor
  • 17. 11. 2016 ob 19.30. Slovensko ljudsko gledališče Celje. Odpade zaradi bolezni.
  • odpovedano
  • 21. 11. 2016 ob 11.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za Šolo.
  • 18. 01. 2017 ob 20.30. Slovensko stalno gledališče Trst
  • 28. 01. 2017 ob 19.30. Slovensko ljudsko gledališče Celje. Odpade zaradi bolezni v ansamblu.
  • odpovedano
  • 13. 05. 2017 ob 20.00. SNG Nova Gorica, veliki oder. Za abonma Konto in Izven. Izbirna predstava za abonente. Doživite čaroben gledališki večer v dvoje. 2 vstopnici za ceno 1.
  • 19. 05. 2017 ob 19.30. Slovensko ljudsko gledališče Celje