Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

William Shakespeare

Kralj Richard Tretji

King Richard the Third

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Predstava ima en odmor. Glasba je bila posneta v studiih Sonus in Ros. Na posnetku poje nonet Brda pod vodstvom Radovana Kokošarja.

koprodukcija

Koprodukcija PDG in Slovensko stalno gledališče Trst.

tehnika

  • Inspicient
    Boro Vujičić
  • Tonski mojster
    Marko Slemenšek
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

20. marec 1997, v Novi Gorici
Druga premiera 18. april 1997, v SSG v Trstu

v medijih

IZZIVALEC ZA VSE ČASE
Shakespearov Richard Tretji v Novi Gorici


Shakespearovega Richarda Tretjega, to mogoče najbolj svojevoljno, svobodno, predrzno, zločinsko … figuro, kar jih pozna gledališka književnost, igra Bine Matoh – na videz povsem preprosto, nič posebej teatralno, pač pa polnokrvno, tako rekoč kot človeka iz navadnega življenja, kajpada z distance nekaj stoletij (za angleškega kralja se je Richard ustoličil namreč leta 1483), kot figuro ne »of an age, but for all time«, če uporabim oznako Bena Jonsona.
Nekam drobna, toda vsestransko vitalna, žilava postava v zrelih moških letih, vsa v črnem (le na ovratniku rdeče proge), z mečem za tankim zlatim opasačem, skoraj ves čas kot hudičev učenec tudi s knjigo v roki. Nič iznakažen, le »neskladen«, kot pravi sam zase, nobene konvencionalne grbe, mogoče le ena rama malo višja od druge (po zgodovinskem izročilu), pač pa pokvarjena leva roka, hromo stisnjena nekam ob bok; in kadar se mu mudi, narahlo pošepava. – Tudi ni na tem Matohovem Richardu nič konvencionalno diaboličnega, njegov govor – v razločnem, manierističnem blankverzu (nov prevod Milana Jesiha!) – je inteligenten, kretnje in gib nabiti z naravno podjetnostjo in energijo. Človek, skratka duhovitež, izzivalec skorajda s šarmom, vendar s svojim porogljivim nasmeškom in z blestečimi očmi že obenem tudi čuden, vsekakor sumljiv, nevaren. – Kot pri Shakespearu takšen že od nastopnega monologa, v katerem jasno in glasno eksplicira svoj dramatični program, potem pa se ga drži premočrtno do konca, ne oziraje se na ljudi in na Boga. Sem, kakršen sem, drugačen od drugih, pravi Richard v prvem prizoru sam o sebi – »surovo sem kovan«, »nedokončan, poslan prezgodaj na solzni svet«, »prikrajšan za navadno lepo skladnost« – tukaj sem torej, pravi, in ne morem, ne smem drugače – svoj delež »na solznem svetu« sem dolžan vzeti nase, naj stane, kar hoče. Tako zahtevata dolžnost in svobodna volja, pa čeprav bo ta »delež« kratko in malo v tem – »da se izkažem z zlom« …
Potem steče, kakor je Richard odločil in nasnoval, Shakespeara bolj kot vzroki zanimajo posledice – potem je vse Richardovo samo še tehnika: dolga serija intrig, izsiljevanj, zaničevanj, umorov, političnih izdajstev in ljubezenskih prevar, uničevanja nasprotnikov, virtualnih konkurentov in zaveznikov – parada načrtnega zločina, sistematičnega zla. In ko seže naposled do najvišjega, kar je mogoče živemu človeku, do angleške krone, je ta zenit tudi že točka neizogibnega obrata, začetek katastrofe: sistematični izdajalec in morilec bo na koncu izdan, umorjen in popljuvan tudi sam; a mu ne bo za nič, niti za samega sebe žal. Bilo je, kakor je moralo biti. In zgodilo se bo, kar še zmeraj in vsemu navkljub zahtevata človeška pamet in božja pravičnost – ironija je le v tem, da se tako pamet kot pravica zmeraj izkažeta šele potem, ko je vse krvavo že dopolnjeno, post mortem, nikakor prej, ko bi bil še čas. – Bine Matoh predstavlja Richarda, kot rečeno, od začetka do konca stvarno in trezno, celo z nekakšno digniteto in zanosom, dobro premišljeno: kot blodnika, ki natanko vé, kaj počne in kam ga bo brezbožnega skušnjavca pripeljalo, a drugače ne more, obsojen na svoje človeško zlo in – seveda – na svobodo. Matoh igra Richarda s polnim razumevanjem in z distanco, kot rečeno, nič diabolično, prej potujeno – skorajda kot komedijanta, ki ve, da v tem »vélikem teatru sveta« igra le svojo vlogo, enako kot vsi drugi okoli njega – samo nekakšno tragično-ironično človeško fikcijo za zabavo, pouk in moralistično svarilo.
Režija Mileta Koruna uprizarja Shakespearovo historijo tako, da je Richard – pač po dramaturški logiki stvari – vseskozi v središču kot gonilna sila celotnega dogajanja, vendar hkrati z nič manjšim interesom za človeške postave, ki so predmet in žrtev njegovih morilskih manipulacij. Kot ugotavlja dramaturška ekspertiza Martine Mrhar, pripada Richardu tudi le tretjina od 3600 verzov, kolikor jih šteje Shakespearova igra. – Tako pred nami razpostavi celo galerijo nazornih, bolj ali manj polno in plastično izniansiranih človeških slik: marsikatera je več kot le epizoda iz Richardovega krvavega eksperimenta. – V spomin se zapisujejo ženske, kako brezumno preklinjajo zločinca in kako mu grozijo iz čistega obupa in nemoči (npr. Mira Lampe Vujičić kot kraljica Margaret), kako se jim gnusi in kako jih fascinira s svojo noro moško predrznostjo (Lučko Počkaj kot lady Anne, Majo Blagovič kot kraljico Elisabeth); – nič manj Richardovi moški kompanjoni, bodisi da padajo v njegove zanke kot inferiorne žrtve, nesposobni, da bi se uprli monstruoznemu fevdalcu (vojvoda Clarence Milana Vodopivca, lord Hastings Vladimirja Jurca), bodisi da mu služijo preračunljivo servilno in cinično, dokler jih ne zavrže (odličen Radoš Bolčina kot Buckingham, Richardov ponesrečeni »drugi jaz«), ali so le posmehljivi, včasih tudi sami nad seboj zgroženi morilci na ukaz in za denar (Vojko Belšak, Peter Musevski); – ravno tako in nenazadnje oba umorjena otroka, morilčeva nečaka (Barbka Cerar, Barbara Babič), če omenim seveda le nekatere iz množice nastopajočih.
Mile Korun vztraja pri tako imenovani imanentni interpretaciji, to je pri kolikor mogoče neposredni igralski ponazoritvi ključnih dramatičnih vozlov, ki sestavljajo Shakespearovo zgodbo, torej brez nekih aktualističnih ali »konceptualnih« režijskih intervencij, a tudi brez nekega po vsej sili historicizma. Hočem reči, da zanesljivo ve za zgodovinsko provenienco svojega dramatičnega gradiva, da pa tudi ne skriva lastne edino mogoče, petsto let kasnejše misli in gledališke operacije. Tako obnavlja v kostumih Marije Vidau na uporabno stiliziran in slikovit način, recimo, elizabetinski »slog« – medtem ko se v scenografiji Janje Korun odmika kompletno od kakršne koli arhaične konvencije.
V center temno zamejenega prizorišča postavlja visok šesterokotni stolp s prosojnimi stenami, v katerega se kdaj pa kdaj stisne dogajanje, da za hip obstane in obnemi kakor v tesnobi – ob ta stolp pa lutko, veliko za četrt človeka, ki gleda nekam gor, kakor da bi se čudila vsemu tistemu, kar počne Richard z ljudmi in s samim seboj. Seveda – govori ta nedvoumni znak – če kam, spada ta šekspirska eksemplarična zgodba, zapisana pred stoletji, na začetku naše epohe, danes enako kot včeraj, samo v gledališče – tista lutka igra gledalca.
Mogoče se predrzni, brezbožni, »osvobojeni« človek zmore danes začuditi (nemara zgroziti?) samo še v teatru, če sploh. Vse drugo je realno, navadno in vsakdanje. Shakespeare je bil gledališki človek in je vedel.
Andrej Inkret, Delo, 25. 3. 1997.

festivali in gostovanja v tujini

• Primorski poletni festival, Koper, 1997
• Mednarodni festival Shakespeare in drama, Brno, Češka, 1998
• 46. Mednarodni poletni festival Križanke, Ljubljana, 1998

opombe igralcev

Kasneje vskočila Nataša Konc kot Lady Anne.
Kasneje vskočila Teja Glažar kot Kraljica Elizabeth.
Kasneje vskočila Dragica Kokot kot Vojvodinja Yorška.
Nastopajo še: Damijan Klanjšček, Jure Modic, Ervin Pavlica-Vuk in Dean Petrovič.

tehnične opombe

Glasba je bila posneta v studiih Sonus in Rosé.
Na posnetku poje nonet Brda pod vodstvom Radovana Kokošarja.


Tehnična ekipa PDG Nova Gorica:
Tehnični vodja Andrej Kovačič;
rekviziterja Aftero Kobal in Jožko Markič;
odrski mojster Staško Marinič; vrviščar Ivan Zega; odrski delavci Damir Ipavec, Ambrož Jakopič, Damijan Klanjšček, Jure Modic, Ervin Pavlica-Vuk, Dean Petrovič in Bogdan Repič; lučni mojster Renato Strgulc; električni osvetljevalec Marko Polanc; vodja frizersko-lasuljarske delavnice Maura Delpin; frizerka, lasuljarka in modelistka Anka Kos; garderoberki Slavica Ličen in Mojca Makarovič.

Kostume so izdelali Nevenka Tomašević (vodja), Tatjana Kolenc, Ljudmila Planinšek, Giuliana Gerdol, Lučka Schillani, Jože Koprivec in Eli Ristić, pokrivala Astrida Čehovin, čevlje Čevljarstvo Vodeb, oklepe Branko Drekonja.
Sceno so izdelali Boris Marc (vodja), Darko Fišer in Ivan Ipavec.

Tehnična ekipa SSG Trst:
tehnični vodja Marjan Kravos;
vodja kostumografskega oddelka Marija Vidau;
električni osvetljevalec Rafael Cavarra; električar Giorgio Umek; tonski pomočnik Diego Sedmak; rekviziterka Sonja Kerstein; frizerka Lučka Schillani; garderoberka Giuliana Gerdol; odrski mojster Zvonko Kalc; odrska delavca Andrej Rupel in Marko Škabar.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.