Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

"Zdrahe po primorsko ..."

Carlo Goldoni

Zdrahe

Le baruffe chiozzotte

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.


trajanje Prirejeno po prevodu dr. Mirka Rupla

koprodukcija

Primorsko dramsko gledališče in Primorski poletni festival

tehnika

  • Inspicient
    Simon Kovačič
  • Tonski mojster
    Stojan Nemec
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

premiera

20. september 2001, Primorsko dramsko gledališče Nova Gorica
Druga premiera 06. julij 2001, Piran, Primorski poletni festival

o delu

»Napisal sem benečansko igro, imenovano Primorske zdrahe, /…/ igro, ki je narejena iz nič in dolguje svoj uspeh podobi, ki sem jo naslikal po naravi. V mladosti sem bil v Chioggii kot pomočnik sodnega kanclista /…/. Imel sem torej opraviti s tisto številno in hrupno druščino ribičev, mornarjev in žensk, ki nimajo drugega kraja za pogovor razen ulice. Ker sem spoznal njihove šege, njihovo značilno govorico, njihovo živahnost in njihovo značilno zlobo, sem jih mogel naslikati /…/. Igra je bila uspešna kot malokatera, z njo se je sklenil karneval.«
(Carlo Goldoni, Mémoires)

v medijih

STRAST V SMEHU IN KRVI
Prva premiera letošnjega PPF, Goldonijeve Zdrahe, je v pristnem okolju uspešno zaživela

Če je kdo mislil, da žolčnega prepira nikakor ne more zanetiti en sam samcat sladoled, se je v petek, 6. julija, prepričal, da se je presneto motil. Ko je organizatorjem naposled le uspelo na miniaturen Turšičev trg v Piranu stlačiti množico gledalcev, med njimi kar nekaj znanih obrazov slovenskega javnega življenja, je namreč na plano udaril tisti pravi, izvirni in neokrnjeni primorski temperament prve premiere letošnjega Primorskega poletnega festivala.
Komedija Primorske zdrahe ali kar Zdrahe, kot jo je preimenoval režiser, scenograf in kostumograf Vito Taufer, ki jo je italijanski komediograf Carlo Goldoni napisal daljnega 1762. leta, prikazuje (ne)običajen dan v živahnem ribiškem mestecu. Med ribiči in gospodinjami prihaja do skritih in manj skritih strasti, zavisti, sovraštev. Navsezadnje jim spor uspe zgladiti, potem pa se vse začne znova. In tako obmorski temperament poganja to večno kroženje vse od Goldonijevega baroka do danes. Dobrota in zloba se spojita v nenavadno mešanico, ki botruje smehu in solzam, poljubom in krvi, ljubezni in sovraštvu. Za krvavi obračun je dovolj že to, da je »ona vzjela njegov dželatino, ne pa muojega!« In zato na prizorišču zažvenketajo nož, sablja in sekira. Buren smeh nenadoma prekine nekaj krvi, za trenutek prevlada resnoba, ki pa se kmalu umakne novemu navalu krohota.
Besedilo, ki ga je v primorsko narečje pred desetletji mojstrsko prelil dr. Mirko Rupel, je v pristnem obmorskem okolju, kjer so za kulise uporabili celo domove Pirančanov, doseglo nevsakdanji učinek – gledališče ni posnemalo realnosti, ampak se je vanjo kar naselilo. Tako je gledalce v prvih vrstah kar nekajkrat poškropila voda, zadišale so sardele, ribiške mreže so se sušile, čez prizorišče je tekla mačka, na okenskih policah pa so poleg igralcev sloneli tudi stanovalci. V prvem delu predstave je največ odobravanja požel izvrstni Radoš Bolčina, ki kot notorični mestni ljubimec Tomaž Cavata alias Curlo, nekakšno mahedravo »strašilo«, z zvitostjo, prebrisanostjo, žvenketanjem kovancev in amerikanskim tobakom prične obletavati ženske in skozi piškave zobe daje uglajene in manj uglajene opazke. Njegov vreščeči glas v mestu kmalu sproži spore in pretepe, ki jih v drugem delu, ob uvodnih zvokih Ravelovega Bolera, dokaj neuspešno rešuje drugi plejboj – polizani, živčni in spogledljivi adjunkt Izidor v podobi Vojka Belšaka. Je tudi ta pohlepen? Je, saj ga glasen pok ne zbudi, žvenketanje kovancev pa. Slednjemu pri »mehčanju« osumljenih učinkovito pomaga topoglavi žandar (Gregor Geč). Režiser je tokrat veliko stavil predvsem na zaznamovanost govora (igralci, povečini precej slabega zobovja, vreščijo, blebetajo, mrmrajo, sesljajo) ter na obrazno in telesno mimiko. Medtem ko Bolčina naokrog postopa z jokavim obrazom in opletajočimi okončinami, Iztok Mlakar kot Lipe blebeče, da ga »ne zestopi še sam Buh!«. In preizkušeni recept tovrstne komike uspe tudi tokrat. Prizor, v katerem se adjunkt Belšak in hipermotorični blebetalec Mlakar komično sporazumevata o tem, kdo vse je sodeloval v pretepu, je zasluženo požel aplavz na odprti sceni.
Če so moški liki, med omenjenimi še Peter Musevski, Rastko Krošl in Danijel Malalan, oblikovani kot posamezniki, tega za ženske ne moremo reči. Lara Jankovič, Marjuta Slamič, Helena Peršuh, Ana Facchini in Alida Bevk so kolektiv vreščečih in prepirljivih ženščin, podoben tistemu v Cankarjevem Pohujšanju, oblikovale precej dobro, dasi so si precej podobne in nobena ne izstopa s samo njej lastnimi posebnostmi. Mogoče pa se kot skupina uspešno oblikujejo ravno zavoljo te enakosti. »Dugi jeziki, str'peni jeziki,« komedija zgovorno komentira njihovo spletkarjenje in tudi nekaj zlobe.
Vsekakor je živahna uprizoritev, koprodukcija Primorskega dramskega gledališča in Primorskega poletnega festivala, ki ji kljub zelo duhoviti izpeljavi lahko očitamo mestoma nekoliko slabo izgovorjavo primorščine, navdušila staro in mlado. Zgodbe o Tomažu Cavati, Jožetu Karjoli, Mineštri, Malancanu, Skuti, Toni, Pepini in ostalih bodo v Piranu živele še dolgo.
Andraž Gombač, Primorske novice, 10. 7. 2001

Stopnjevanje do skrajnosti, potenciranje, ironija in naivna zlobnost vseh junakov so rdeča nit predstave, v kateri se je občinstvo, željno smeha in zabave, izvrstno zabavalo in ji podelilo laskavo oceno 4,7.
Kristina Menih-Mihalič, Večer, 9. julija 2001

/Uprizoritev/ je vsa pregnetena z mediteransko vročekrvnostjo in temperamentom, katerega druga plat so tudi hitra jeza in zamerljivost, nepopustljivost in vzkipljivost, kar ji daje hiter ritem in veliko igralsko razigranost, predvsem pa ustvarjalci ne zamudijo nobene priložnosti za duhovite in do konca prignane karikature in igralske miniature. /…/
Igralsko je uprizoritev še enkrat dokazala, da prihaja za močno generacijo nekoliko starejših igralcev, ki so prepoznavno in silovito preigravali mediteranske komedije, mlajša in mlada.
Matej Bogataj, Dnevnik, 9. julija 2001

Nastopajoče like, predstavnike preprostega ljudstva, je beneški komediograf naslikal z živim realizmom in dobrodušnim humorjem, v postavitvi Vita Tauferja je realizem tako poudarjen, da prehaja že skoraj v naturalizem, o dobrodušnosti pa ni ostala niti senca. Predstava je vsekakor zabavna in smešna, saj je dvanajstčlanski igralski ansambel ustvaril dvanajst temperamentnih, pravzaprav vročekrvnih komedijskih likov, ki kljub burkaškemu pridihu ohranjajo tenkočutno značajsko obarvanost, vendar daje režiser doumeti, da so junaki komedije - in tudi naši predniki - živeli v izredno težki stvarnosti. /…/
Občinstvo, ki je ob vseh treh ponovitvah zasedlo vsa razpoložljiva mesta, se je od srca smejalo nepomirljivim zdraham med sosedi.
bov, Primorski dnevnik, 10. julija 2001

Carlo Goldoni je igro napisal leta 1762, režiser jo je dobri dve stoletji kasneje postavil v ring. Žlahtno komedijo je nabil do vrtoglavosti, veselje stopnjeval do strastnosti, ranjeni ponos naredil krvav, smeh pripeljal do orgastičnosti. Da, tudi gledalci smo bili v ringu, se gledali iz oči v oči, iz oči v srce, iz srca v srce, bili smo v sami telesnosti igre in igralci so nas videli, celo nagovarjali so nas. Čisti naturalizem.
Klavdija Figelj, Primorske novice, 25. septembra 2001

Mediteranski, pregret temperament ribičev in njihovih žena se na ozkih, zgnetenih ulicah razvije polno in čez; prva premiera Zdrah, ki so nastale v koprodukciji Primorskega poletnega festivala in Primorskega dramskega gledališča Nova Gorica je našla za uprizoritev idealno prizorišče: majhen trg sredi Pirana /…/. Piranska uprizoritev je imenitno izkoristila ambient, /…/ omogočala je hiter tempo, hitre spremembe in nekako naravno nagovarjanje občinstva - prostor je namreč tako majhen, da je preboj rampe tako rekoč nujen za groteskno, v gestiki do konca prignano in dinamično igro, ki zahteva od igralca precejšnjo kilometrino.
Prav ta dinamičnost in pospešeno gibanje s hitrimi spremembami sta enaka v obeh uprizoritvah. Prizorišče pa je v dvoranski spremembi bistveno drugačno, postavljeno na oder Primorskega dramskega gledališča; zamejeno je s štirimi tribunami /…/. Če je bilo prej navzoče prebijanje ene odrske rampe, imamo zdaj okoli parterja, okoli razmeroma majhne preproge, štiri, zato igralci bolj koketirajo z občinstvom; pogosto je njihova igra, tudi kadar nimajo replike, nagovarjanje in komunikacija z gledalstvom, ne samo verbalno, temveč tudi z gestikulacijo in mimiko. Spremeni pa se tudi igra, ki je v dvoranski izvedbi še bolj prignana do roba burlesknosti, groteske, pa tudi bolj stilizirana, in včasih, kadar gre za stike proti tribunam, tudi bolj distancirana in z več lastnega komentarja, avtorefleksije. Taufer in sodelavci so ustvarili do konca napeto, duhovito uprizoritev.
Matej Bogataj, Dnevnik, 25. septembra 2001

Režiser nam skupaj s privrženim, komedijantsko razigranim in ansambelsko ubranim ducatom protagonistov /…/ ter s številnimi duhovito domišljenimi in bravurozno izvedenimi detajli in z življenjsko prepričljivo celoto zgovorno kaže, da le tisto, kar je trdno zasidrano v lokalnem oziroma obenem v tako rekoč stoletnem življenjskem izkustvu slehernika, lahko deluje tudi univerzalno. Zdrahe v ringu tako izzvenijo kot premišljeno stkana in polnokrvno izvedena dobrodušna partitura o življenju preprostih in pristnih majhnih ljudi, h katere odrski očarljivosti in življenjski prepričljivosti prispeva prav vsak od sodelujočih komedijantov.
Slavko Pezdir, Delo, 24. septembra 2001

Burka italijanskega komediografa Carla Goldonija zaradi svoje žlahtnosti jezika in vsebine ter spretnega režiserskega vodstva ohranja intenzivnost napete igre vse do konca predstave. Gledalci bodo tokrat dogajanje na odru še lažje doživljali, saj je režiser, ki je obenem tudi scenograf in kostumograf, občinstvu namenil prostor sredi igre, torej na odru z igralci, zaradi česar se zdi, da so Zdrahe prikaz resničnega življenja in ne le gledališko poustvarjanje. Novogoriški oder tako ponuja sočno komedijo na nekoliko drugačen način.
Klara Krapež, Radio Slovenija I., 20. septembra 2001

Zdrahe v režiji Vita Tauferja predstavljajo že peto srečanje novogoriškega občinstva z Goldonijevo dramatiko, osredotočajo pa se na orisovanje nikoli rešljivega in večno dražljivega 'trenja' med moškim in ženskim principom. Ta je krivec življenjski radosti, nedolžnim konfliktom in malim, a univerzalnim in z močno odrsko sporočilnostjo nabitim dogodkom prebivalcev ribiške vasi. /…/
Kot izhodišče uprizoritvi je služil prevod dr. Mirka Rupla, s pomočjo lektorja Srečka Fišerja učinkovito adaptiran v duhovito, še vedno sveže in kljub arhaičnosti dovolj razumljivo primorsko narečje. Novogoriška premiera (prva uprizoritev je bila julija v okviru Primorskega poletnega festivala) je bila iz ambientalnega prizorišča starih in odmevajočih piranskih ulic, zaradi avtentičnosti, domačnosti in zvočnosti, bolj primernih kot zaprti prostor, prenesena na veliki gledališki oder, ki je nudil zavetje tako publiki kot nastopajočim. Taufer se je odločil radikalno zamenjati scenografijo in je namesto avtentičnega prostora namesto kulis - ob stiliziranih, znakovno preveč poenostavljenih in vsebinsko praznih panojih ekscentrično živahnih barv, ti naj bi določali prostor - zvito uporabil kar publiko. Njej je tudi pripadala vloga nemega igralca, ki vse sliši, ve, pozna, nadzoruje in s svojo prisotnostjo hote preverja in problematizira pojem intime, razumevanja javnega in zasebnega, lastnine…
Igralski ansambel se je navzel duha primorskega temperamenta, ga popolnoma podoživel in ob diskretni glasbeni podlagi (Igor Leonardi), ki zgolj nežno podčrtuje razpoloženje in namesto napovedovanju nepretenciozno sledi gostemu, ritmično visokooktanskemu odrskemu dogajanju, prikazal sinhronizirano in kvalitetno uravnovešeno kolektivno igro. Enozvočni in jasni kostumi ter prav takšna značajska tipizacija so bili odlična podlaga za bohotenje igralskih detajlov in epizod, ki jih je možno najti zgolj v tovrstni lokalni skupnosti in z njimi skrbeti za intenzivnost, ritmičnost in všečnost.
Še enkrat se je pokazalo, da gledališču duh lokalnega, pa naj gre za jezikovni ali vsebinski moment, prav nič ne škodi. Ravno nasprotno. Ob dobro zastavljenem konceptu in izvedbi, kar Zdrahe nedvomno so, je to lahko samo prednost.
Andrej Jaklič, Večer, 26. 9. 2001

Goldonijeve Primorske zdrahe so novogoriško občinstvo nagovorile s preprostim jezikom, ki pa toliko bolj poudarjeno izpostavlja temeljno resnico teatra, da ni treba iskati posebno skrotovičenih in v težko bit ovitih sporočil za doseganje pravih in učinkovitih užitkov, ki jih premore samo gledališče. Ali pa iskati posebno 'odprte' izvengledališke lege, da bi utemeljevali funkcijo teatra v našem, sodobnem prostoru in času. /…/
Za tak čisti princip, obrnjen v spektakelsko funkcijo in posredovanje, so se odločili ustvarjalci Goldonijevih Zdrah, pri čemer je vladala radovednost, kako se bo zgodil prenos s piranskega trgiča v Talijino dvorano. Treba je reči, da nadvse uspešno. Režiser Vito Taufer je na odru novogoriške hiše izklesal ozek prostor, v katerega je postavil tako gledalce kot igro. Natančneje: oder, ki navadno ločuje interprete od avditorija, je postal torišče izrazito tesnega soočanja. Gledalci so sedli na za to priložnost postavljene tribune in imeli možnost odprtega pogleda z vseh zornih kotov na nekakšen kvadratast ring, bojišče, v katerem so se iskrile vsakršne zdrahe Goldonijevih ribičev in njihovih žena. Jezični udarci, fizično obračunavanje, situacijska dinamika in še marsikaj takega - vse se je dogajalo na dotiku gledalca.
Sicer pa: Zdrahe (v novogoriški zamisli brez pridevnika primorske) so preverjen gledališki dosežek. /…/ Sozvočje /narečno/ obarvane besede in dogajalske strukture se je stopilo v eno. Igra, ki je narejena iz nič (kot je zapisal Goldoni), se je razpotegnila v krog neštetih miniaturnih dosežkov in s tem v celoto, ki popolnoma zadosti sli po spektaklu in zabavi. /…/ Gre pač za prikazovanje nekdanjega (in zakaj ne - tudi današnjega) dogajanja v odmaknjenem ribiškem naselju, na vasi ali pa tudi v svetu, kjer je kreganje med resnično ali navidezno sprtimi vsakdanje opravilo. Na tem mestu zato lahko tvegamo naslednjo besedo: spor med ženskami, ki se zaradi lastenja postavnih ženinov zlasajo in v vrtinec ljubosumja, jeze, nevoščljivosti, zamere in podobnega povlečejo za seboj prav vse, preraste v univerzalen očitek, da se odnosi med ljudmi krhajo zaradi mušjih nesporazumov. In komaj se ti zgladijo, se divji ples znova in spet začenja. Vito Taufer je v tej preproščini našel motiv in izziv za predstavo, ki popolnoma poteši privrženca žlahtne komedije in gledališča sploh. /…/
V mnogočem so protagonisti Zdrah že karikature nesmiselnega početja in s tem izrazito komični, samosvoji, obarvani z barvo ezuberantne igre, ki v svoji eksplozivnosti ne pozna meja, tako zelo so prepričljivo v svoji že nadrealistični nadgradnji realističnega tlorisa. V individualistični zamisli pa sešiti v celoto, ki ne sproža hihitanja, ampak glasen smeh. Zdi se, da so se, na prvi pogled, zbrali v ringu iz vseh vetrov, tako zelo so bili različni in svojski, sestavili pa so mozaik celote, v katerem ni neuglašenega kamenčka. Brez dvoma dosežek.
Skratka: kdor bo v Zdrahah iskal odgovor na morebitne lastne fobije in travme, tega v postavitvi Primorskega dramskega gledališča ne bo našel. Dobil pa bo žlahtno prgišče kratkočasja, s katerim se mu bo v srce in oči naselil okrogel smeh.
Marij Čuk, Primorski dnevnik, 27. 9. 2001

nagrade

  • Radoš Bolčina – nagrada Žlahtni komedijant festivala Dnevi komedije in Borštnikova nagrada za vlogo Tomaža
  • Vito Taufer – nagrada Žlahtni režiser festivala Dnevi komedije

festivali in gostovanja v tujini

- Primorski poletni festival, Piran, 2001, 2002
- Atelje 212, Beograd, Srbija in Črna gora, 2001
- Dnevi komedije, Celje, 2002
- Dnevi satire, Zagreb, Hrvaška, 2002
- Reka, Hrvaška, 2002
- Mednarodni poletni festival, Varna, Bolgarija, 2002
- Grajski večeri, Štanjel, 2002
- 37. Borštnikovo srečanje, Maribor, 2002
- Splitsko poletje, Split, Hrvaška, 2003 (dve predstavi)
- Ohridsko poletje, Ohrid, Makedonija, 2003
- Heraklejski večeri, Bitola, Makedonija, 2003
- Skopje, Makedonija, 2003

tehnične opombe

Uprizoritev je prilagojena tako za odigravanje v ambiaentu kot v dvorani.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.