Slovensko narodno gledališče Nova Gorica

Matjaž Kmecl

Levstikova smrt

Krstna uprizoritev

na sporedu

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.

tehnika

  • Vodja predstave
    Stjepan Čivčija
  • Šepetalka
    Srečka Birsa

Igrajo

premiera

05. november 1981

v medijih

ŽIVI LEVSTIKOV DUH

Primorsko dramsko gledališče v Novi Gorici je med prireditve, s katerimi se vse naše kulturne ustanove vključujejo v praznovanje 150-letnice rojstva Frana Levstika, vključilo premiero, ki sodi med najvrednejše počastitve velikega Slovenca.
Dr. Matjaž Kmecl je pod naslovom »Levstikova smrt« oblikoval odrsko fresko, ki je tako zgovorna, da je moč o njej trditi, da je sodoben odsev Levstikovega slovenskega in kulturnega duha, po svoje Levstik sam. Kot odličen poznavalec Levstikovega življenja in dela (v zbirki Znameniti Slovenci je izšla njegova knjiga »Fran Levstik«) je Kmecl ustvaril svoje peto v gledališčih uprizorjeno besedilo pronicljivo in učinkovito. Duhovit in aktualen esej o možu, ki se je odločil, da bo trden in čvrst, pa naj so ga nasprotniki skušali uničiti na še tako podle načine, nam pripoveduje o umirajočem Levstiku, ki je zaradi šibkega zdravja končal fizični boj, pravi boj pa se za pesnika, kritika, književnika in očeta prvega slovenskega humorističnega časopisa Pavlihe, ni končal nikoli.
Skozi lik Frana Levstika in njegovih sodobnikov nam Kmecl projicira osebe tedanjega (in današnjega) časa tako, da stke ob bolniku svojevrstni slovenski mit. Retenjski bojevnik z vso samozavestjo, ironijo in vztrajnostjo ihtavo ozmerja prvake naroda (ki jih imenuje prdake), ki jim je slovenstvo le parola, velikana med seboj pa so pripravljeni priznati le s pogojem, da ni več živ. Levstikove blodnje pred smrtjo in srečanja z Zarnikom, Bleiweisom in Franjo, so prepojene s hudomušnostjo, ki izziva gledalca v sproščujoči smeh. Vraže in zatekanje k molitvi pa ostanejo enako nemočne kot zdravniško znanje –Levstikov konec je neizprosen.
Kmeclovo noviteto je ansambel novogoriškega Primorskega gledališča, pomnožen z nekaj gosti iz drugih gledališč, izvedel odlično pod vodstvom režiserja Dušana Mlakarja. Režiser je na sceni Mete Hočevarjeve prepričljivo izrisal dramo Levstika in slovenstva: na skladnem in preprostem prizorišču je hkrati vodil komorno igro bolnega Levstika z najbližjimi in pozersko nastopaštvo narodnih gospodov in dam, ki se še za Levstikovega življenja vesele veličastnega pogreba. Bine Matoh je zahtevno naslovno vlogo odigral imenitno, posebej v tistih predelih, ko je igra komorna, pa ko tava med brezvestnimi narodnjaki (maska Marine Križajeve mu je pomagala, da je kljub mladosti izžareval bolehnega Leva, ki je grivo izgubil). Sicer pa se je ves igralski ansambel dobro razživel, kar je nedvomno tudi posledica vključevanja igralcev, ki niso stalni člani novogoriškega odra (omenimo le Joška Lukeža in Stanislava Raztresena).
Mlakarjeva vizija Kmeclove freske je bila najzgovornejša v množičnih prizorih.Odlomki iz besede, ki jih je postavil nasproti mrtvaški postelji, so bili dognani, še posebej satirično telovadenje sokolov z različnimi marmornimi kipi (izvajala sta jih Miloš Battelino in Tone Šolar). Isto velja za končni pogreb, ko se scena Mete Hočevarjeve spremeni v prizorišče nove prireditve po okusu narodnjakov, Levstikova smrt pa – kot pravi Kmecl – v narodni vnebohod. Za dobro vzdušje, ki so ga uspeli ustvariti to pot v gledališču gre posebna zasluga tudi odlični vokalni skupini iz Solkana, ki je pripomogla, da se je uresničila Kmeclova zamisel: »Dobili smo svoj mit o junaštvu in pravici do vztrajanja, toda kakšna je bila človeška cena zanj! Koliko trpljenja je v ta mit vgrajenega!«
S predstavo »Levstikova smrt« je novogoriško gledališče ponovno potrdilo svoje izredne sposobnosti, ki jih je nedavno predstavilo tudi na Borštnikovem srečanju z uprizoritvijo »Don Juana ali Kamnitega Gosta«. Žirija je pomotoma pozabila nanje, zato pa sami z delom dokazujejo, da si zaslužijo priznanja. Namesto lepljenk in recitalov so nam ob jubileju postregli s predstavo, ki oživlja Levstikovega duha.
Majda Knap, Komunist, 13. 11. 1981.

festivali in gostovanja v tujini

• Teden slovenske drame, Kranj, 1982
• 17. Borštnikovo srečanje, Maribor, 1982

tehnične opombe

Razsvetljava Srdžan Štimac in Samo Oblokar; rekviziti Ljubo Bizjak; garderoba Marija Berdon in Marija Uršič; frizure Maura Delpin in Anka Kos; šivalnica Ljudmila Planinšek; mizarska delavnica Boris Marc, Darko Fišer in Mario Bremec.

Prikaži celoten spored za predstavo

Za predstavo trenutno ni razpisanih terminov.